Kakšen dan, recimo takšen kot je danes, se počutim kot, da bi nosila na svojih ramenih vso težo tega sveta. Vso osamljenost tega sveta. Počutim se, kot da me trga od znotraj in reže navzven. Polna sem tistega nevzdžnega občutka, da je vse okoli mene tako napačno in da ljudje sploh ne vidijo velike slike vsega skupaj. Občutka, da se kar naprej okoli mene vrtijo neki ljudje, jaz sem pa vseeno tako osamljena. Puhlice, ki jih stresajo in nepomembne težave, ki se jim zdijo neskončno pomembne. Ja, če nimaš zadnje izvedbe tiste zelene torbice, se ti bo kar vse podrlo... kimam. Prepričljivo pritrjujem, da je temu res tako. Po drugi strani pa z vsakim utripom širim nezanimanje za to in tisto popolno brezbrižnost. S trepalnicami pometam stran energijo tega materializma in tonem. V svoj svet. Znotraj mene. Tisti, ki je tako zelo nevzdržno razmetan, kot po nekem hudem potresu. Sesut, kot dan po naravni katastrofi.
In ko utonem dovolj globoko, je tam nekje majhna razpoka, verjetno na mojem srcu, kjer je lepo. Toplo. Prijetno. Dreganje v to razpoko, kot v kakšno ravno nastalo rano boli. Pa je vseeno vredno toniti tja. Se usesti na njen rob in ostati tam. Vsaj malo. Vsaj za nekaj trenutkov. Si božati dušo in vsaj za nekaj časa verjeti, da bo vse v redu. Ali pa preprosto samo malo zreti v neskončnost.
Lahko je tako ubežati, le vedno težje se je vračati nazaj v realni svet. Stran...
Ni komentarjev:
Objavite komentar