S starejšimi ljudmi, ki jih spoštujem se navadno ne spuščam v prepire, največkrat raje obdržim zase, kar si mislim, ker se mi zdi, da se je popolnoma brez potrebe spuščati v debate, ki bi lahko pripeljale do slabe volje na eni, drugi ali obeh straneh.
Pride pa na vrsto kakšen dan, ko me kdo zares razjezi. Ali užali. Ali mi da nekoliko misliti. In takrat se moram odzvati.
Včeraj po družinskem kosilu smo sedeli za mizo in se pogovarjali. Popolnoma vsakdanje stvari, nič posebnega. Potem pa je pogovor nanesel na neke družinske zadeve in je ena mojih dveh babic, ki sta tudi sedeli za mizo, pripomnila nekaj v slogu, da njej tako nihče ne reče hvala, oziroma ni nihče hvaležen in da se nima s kom pogovarjati. Vse lepo in prav, me sploh ne bi zmotilo, če ne bi povedala tega s takšnim tonom, da je bilo slišati, da namenja očitek prav vsem zbranim. Kot sem omenila, takšne pripombe prezrem. Ker je življenje preveč kratko, da bi se s svojimi starimi starši prerekala zaradi tega, ampak včeraj mi je pa malo "dvignilo pokrov". In tole sedaj ni moja terapija, ker bi se zaradi tega slabo počutila, ker se ne. Po pravici povedano. Ker nimam slabe vesti, da se kdaj za kakšno stvar nisem zahvalila.
Morala sem ji povedati. Ker očitno še danes ne ve. Priznam, ne vem niti jaz vsega. Ne vem kaj in koliko je morala v življenju žrtvovati in kolikokrat kaj spregledati, ampak to pač ni moj problem. Ne vem kaj se ji je v včerajšnem dnevu, pred tem pogovorom zgodilo, da nam je očitala nehvaležnost in podobno. Ampak, če bi bili sami in se bi mi dalo s tem ubadati čisto zares, bi ji povedala sledeče, kar bi sicer morala ona meni, ker ima več življenjskih izkušenj.
1. V življenju, v prav vseh odnosih, so potrebna odrekanja, spregledovanja, oproščanja, prilagajanja. Koliko se boš prilagajal in koliko boš spregledal in kako boš to izpeljal je samo tvoja stvar. Ne od ljudi okoli tebe, ne od ljudi, ki ti svetujejo, ne od ostalih družinskih članov. Torej; za srečo v odnosih v katere se spuščamo, smo odgovorni SAMI.
2. Imeti družino (kljub temu, da si se zaradi tega prilagodil in spregledal in ne vem kaj še vse) je lepo. Ker nisi sam na tem svetu. Ker imaš nekoga, ki ga lahko pokličeš, objameš... Nihče te ne bo imel tako rad in te tako sprejel kot lastna družina. Govorim o ožji in širši družini. Če se pač prepiraš s partnerjem, ti še vedno ostanejo drugi člani.
3. Če se ti zdi, da si osamljen, oziroma, da se nimaš s kom pogovarjati; naredi kaj v smeri, da se boš počutil bolje. Najslabše in hkrati najlažje se je smiliti samemu sebi. Sploh v tej naši čudoviti dobi, ko so informacije in sogovorniki dostopni skoraj vsak trenutek vsakega dne.
4. Če neko stvar v življenju narediš ali daš nesebično, ne pričakuješ zahvale. Nihče od nas je ne pričakuje za nekaj kar nam je bilo v veselje narediti ali dati.
5. Iskanje razlogov, da bi se počutil slabše kot se ali pa bolj osamljenega kot v resnici si, je lahko delo. To zmoremo vsi. Iskanje pozitivnih lastnosti pri ljudeh in dobrih trenutkov dneva, ko misliš, da ti gre vse narobe, to je mala umetnost, ki se je moramo naučiti. Nihče tega ne bo opravil namesto nas.
Tako to je. Če nam je všeč ali ne.
In ne, ne bom več pametovala, ker se ne počutim dovolj modro za kaj takšnega kot je modrovanje svojim starim staršem. Lahko jih imaš le rad, tako kot ostale družinske člane. Kdaj preslišiš kakšno pikro pripombo. Jih povabiš na čaj, četudi se ne odzovejo. Jim kaj pomagaš. Greš z njimi na dopust. Na izlet. Si jim iz dna srca hvaležen za lepo otroštvo in čudovite trenutke, ki si jih delil z njimi. Si žalosten, ko so bolni ali jih ni več. To pa je tudi vse. Konec koncev imajo oni v uradnem nazivu besedo starši. :)
Življenje je pot. Čez drn in strn. Čeprav potujemo z drugimi, smo za svoje korake in izbire odgovorni sami. Nikoli in nikdar od drugih ne smemo pričakovati ničesar.
Tole ne sodi zraven teme, sodi pa k vzdušju. :)
Imejte se radi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar