Pasati

Še sama včasih ne razumem... kako bo kdo drug. :)


V veje razbrazdanega neba
me je nekaj silnega ujelo,
me nosi stran od ekvatorja, k povratnikoma
(pravijo, da pasati to zmorejo)
in me tam spušča na realna tla puščavske vročine
in nevzdržne suše,
v hrepenenje po nedosegljivem.
Pa si tako želim, sence, varnega zavetja. Vode.
Malo manj pekoče bolečine
od iskanja poti
nazaj v nebo.
In čakanja.

Na pravi veter.