Tukaj sem že pisala o vonjih in tem kako nam nekateri zadišijo.
Tokrat ne bom pisala prav na dolgo... samo dodala bom nekaj kar je že bilo napisano in je čudovito.
Le za komentar; zadnje čase odkrivam slovenske glasbenike, ki sem jih, priznam, velikokrat povsem namerno spregledala. In odkrivam, da imamo en cel kup povsem sprejemljive in čudovite glasbe. Ne vem zakaj se na radijske postaje vedno uvrstijo le tiste, ki niso ne vem kako dobre...
In... tale je ena izmed teh, ki povsem nevsiljivo in tako čudovito povedo vse.
Da niti ne omenjam instrumentalnega dela...
Andrej, premalo je/bilo takšnih...
S temo sem se zlil
nove čute sem razvil.
Glas oddaljen vabi.
Kot da samo se zdi
v misli mi polzi,
da izogne se pozabi.
Neznana moč puhti,
opazuje brez oči,
vsrka se v spomine.
V brezčasju ni razdalj in negotovih tal,
ta minljivost mine.
Kako mi zadišiš in z dotikom posadiš
na prestol mojega navdiha.
In želja dveh teles se zlije v ples dreves
da še tišina tiho diha.
Kako mi zadišiš ko v krču sapo zadržiš,
da užitek čas ustavi.
Spoznavajo telo konice prstov čitajo
te v brajlovi pisavi.
Kako mi zadišiš ko na perutih poletiš
tja kjer sever brije.
Takrat snežinka si naenkrat, ki pleše z njim korak
da s plaščem te pokrije.
Šampanjca si nalijeva in v detelji počijeva
da misli mi umiriš.
Odkar v tebe sem ujet mi ni težko biti poet,
ko mi zadišiš...
In, naj bo tole namenjeno malo tudi tebi... ker mi zadišiš. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar