S sprejemanjem odločitev smo soočeni vsak dan. Kar naprej se je potrebno nekaj odločati in o nečem razmišljati.
Pred nekatere odločitve nas postavi življenje samo in takrat nimamo kakšne druge izbire, kot da prav na hitro iz rokava izvlečemo še kakšnega asa. Pred nekatere, oziroma večino, se postavimo sami. Tiste večje, življenjske sprejemamo bolj počasi in z velikim premislekom. Tiste manjše prav na hitro in v zelo kratkem času.
Jaz ne maram odločitev. Sem tehtnica po horoskopu, posledično s tem se težko odločam. Ali pa se težko odločam, ker takšna pač sem in mi je to samo dober izgovor, da se lahko izognem pretiranem razmišljanju o čem. Najbolj sovražim trenutke, ko pridem v prazno restavracijo in se moram odločiti za katero mizo bom sedela. Ali pa, ko me kdo vpraša kje v kinu bi sedela. Kaj pa vem... na stolu?
Ni se mi bilo še potrebno soočiti s kakšnim pomembnim življenjskim vprašanjem (ali pa vsaj še ne vem, da sem se), ampak se vedno znova sprašujem kako bom to zmogla, saj mi še odločanje o pravih malenkostih ne gre dobro od rok. Še to kakšnega psa si želim se ne morem odločiti. Ali pa, kaj bi zjutraj oblekla (kar se včasih konča s pravo malo katastrofo).
Moj izgovor je sicer, da imam preveč idej in je težko izluščiti eno samo, ki bo sigurno najboljša in najbolj primerna. Ha, včasih mi kdo celo verjame.
Zadnja od odločitev, ki sem jih sprejela se sedaj še marinira v mojih mislih. No, tam se je kuhala zadnjih 11 let, pa sem bila vedno prepričana, da še ne razmišljam dovolj zrelo in da mi bo pozneje žal, če se prav naenkrat in brez treznega razmisleka vržem v izvedbo. In sedaj, ko nisem ravno več v svojih zgodnjih dvajsetih (oh, kako čas teče) in ker teh 11 let pomeni večino mojega "odraslega" življenja, lahko razmišljanje o tej konkretni zadevi zaključim kot "odraslo" odločitev. In danes sem prepričana, da sem zrela za izvedbo. Pa sem šla v akcijo. In se veselim kot majhen otrok.
Pred tem maratonskim odločanjem pa sem naredila eno tistih kratkoprogaških, impulzivnih odločitev. Mi bo žal? Kaj pa vem, v tem je lepota vsega, da za sedaj še ne vem. In da me bo doletelo kot poletna nevihta z jasnega neba. Osvežitev. Ali pa toča, ki te skoraj ubije.
Občudujem ljudi, ki se hitro in pametno odločajo. In so poleg tega še tako samozavestni, da se odločijo za druge in so prepričani, da so storili najboljše. Sprašujem se, kako to dosežeš? Je podobno kot pri večini stvari, da vaja dela mojstra? Ali se je potrebno nekajkrat hudo napačno odločiti, potem pa razviješ dobro intuicijo in se kar naenkrat znaš odločati? Res si želim odkriti skrivnost hitropoteznih "odločevalcev".
Ko pa si takšen kot jaz... si pač najdeš osebo, ki se odloči namesto tebe. Ali pa pustiš vse skupaj in počakaš, da se mora kdo odločiti namesto tebe. Ali pa se samo ne odločiš in čakaš. Nekaj se bo že zgodilo. Ali pa se preprosto naučiš soočati se s posledicami neumnih in napačnih odločitev. In zadnja možnost - ignoriraš odločitve in se jih sprejemaš samo takrat, kadar se ti to zdi primerno. :)
Grem ulovit še kakšen sončni žarek. In to je odločitev. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar