Zadnje dni ne morem pisati. Se sprašujem kaj se mi je zgodilo; sem se omehčala, tako dokončno in ne bom mogla več nikoli ničesar napisati? Bi morala malo trpeti v življenju, da bi iz tega črpala navdih? Ne vem, mogoče je pa samo manjša kriza, ki bo minila tako kot se je pojavila. Kar naenkrat. :)
Zato pa pobiram odkruške od prej...
Vse kar ostane
Prstni odtisi
tam kjer si drsel,
globoki vzdihi,
ki so se ujeli v sluhovod
in vonj (oh, po ljubljenju),
prilepljen na prekate
nosnega kanala,
še zadnji poljub,
ki si ga pustil na mojih prsih...
...se je v možgane vžgal trenutek.
Najin.
In potem ničesar več.
Ker to je vse, kar na koncu ostane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar