...in ko je tako ležala na postelji in poslušala bitje njegovega srca, je razmišljala, da je prav v tistem enem trenutku ujeto vse kar potrebuje. Ležala je v objemu moškega, ki je pomenil njen svet. On pa je bil vseeno videti tako oddaljen, odmaknjen nekam v svoje razmišljanje. Spraševala se je o čem tako razmišlja, medtem, ko jo nežno boža. Kaj se mu je zgodilo v življenju in zakaj jo želi ob sebi? Da bi bila ona srečna ali tudi njega osrečuje njena bližina? Si jo tudi on želi tako zelo močno, kot si ga želi ona?
Privila se je bolj tesno k njemu, da je lahko tudi čutila njegovo srce, ali pa si je to samo domišljala, ker si je dovolj močno želela tega.
Nekoliko se je zdrznil in jo pogledal. Samo en njegov pogled je dovolj, da se predrami v njej mešanica občutkov, ki so včasih tako močni, skoraj nemogoči. Poljubil jo je. In takrat je poletela. Iz svojega telesa. Dvignila se je, si želela, da bi lahko zamrznila trenutek... potem pa jo je prijel za boke in jo obrnil na hrbet. Z roko je drsel po trebuhu proti prsim in jo poljubljal... počasi ji je slačil majico in, kot bi to pričakovala že zelo dolgo, se mu je popolnoma prepustila...
In ko sem že mislila, da ne bom nikoli v življenju več napisala ničesar, se mi je zapisala zgodba. Dolga. In počasna. In sočna. In ahhhhh, taka za vzdihe. Vem, da iz ponujenega odlomka tega ni razbrati, pa vseeno. Mi boste morali verjetni na besedo. Ni vse tako romantično kot je videti na prvi pogled. :)
Imejte se radi. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar