Skoraj je že poletje. Očitno. V kratkih rokavih in tanjših hlačah sedim na terasi hotela v Nici in se prepuščam božanju sončnih žarkov. Konec marca res še ne govorimo o poletju in pretirani vročini, pa vseeno, danes mi je bilo prav poletno vroče na soncu. Vendar, ko se skrije in zapiha z morja veter, takrat je jasno, da je še vedno vsaj malo tista relativno topla pomlad. Lepo je. Gledati proti obzorju, za katerim veš kaj se skriva, pa je vseeno tako daleč. In tako spokojno. Pogovori ljudi okoli mene, hihitanje najstnic, vse se zliva v nek oddaljen zvok, takšen, ki te sploh ne moti, ko bi naslonil glavo nazaj, globoko vdihnil z Mediteranom prežet zrak in se samo prepustil. Božanju žarkov in vetra.
Danes sem se predvsem sprehajala. In se počutila svobodno, nič več tako ujeto v neke okvire. Očitno sem potrebovala samo malo premika iz vsakdanjika. Ima moja, pred kratkim narisana rojstna karta kar prav. Jaz nimam obstanka. Pomanjkanje planetov v hišah, ki predstavljajo dom in družino in obilica v tistih, ki predstavljajo tujino, potovanja in podobno je očitno že ves čas iz ozadja vplivalo name. Sedaj vsaj vem zakaj gre. Ko me prične nositi daleč. Najprej malo v mislih. In potem vse bolj. Dokler ne grem. Ker je tako fino, čeprav le za kratek čas, pobegniti uniformiranosti vsakdanjika.
Med potjo do trenutnih koordinat je nastajalo tole...
Sledim ti v večere,
kot brezdomec
posedam na pločnikih tvojega življenja,
z roko iztegnjeno predse
in pogledom uprtim v tla,
da ne bi mimoidoči opazili sramu
in še bolj očitne žalosti,
za katera bi dobila spodbudne besede,
ker si želim samo, da bi odvrgel kakšno drobtino,
le mali kos sebe,
da bi me nahranil,
pa čeprav za kratek čas.
Tako to gre... odpiram se.
Naj vam sije sonce. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar