Za siv, deževen dan

“Čula su naelektrisala vrhove prstiju kojim sam joj doticao kožu i pratio besprekornu liniju glatkih ramena, tragajuči uzalud za malom, najmanjom greškom. Mirisala je na Indiju, na breskvu, na izvor, biseri su virili iz tek odskrinute školjke njenih usana, osetio sam u bradi laki drhtaj, jeku jedne davne groznice za koju sam mislio da umire kad te obuzme i da se više ne može vratiti ako je jednom preboliš.
Da, želeo sam je, jako sam je želeo...
Dodirnuo sam joj mali prst na nozi, bezuspešno pokušao da nadlanicom uklonim beleg iz detinjstva sa njenog levog kolena, udubio se u čudni raspored sičusnih mladeža na tilu vitkih ledja...I trgao se. Uplašen...Koliko to na njoj ima tajnih mesta koja bih želeo da poljubim? Ali ne sad. Jednom. Možda...
Ja sam momak staromodan. Prevazidjen. Po mojoj religiji, moja želja je samo pola želje...
Lepo sanjaj, mali mišu nabareni. Ko zna, da li ćeš mi ikad više biti tako blizu? Mozda ću se kajati, možda ću morati da se napijem svaki put kad se setim ove noči...Neka...
Ako ikad budemo spavali zajedno, to će biti onako kako sam zamislio. I kako Bog zapoveda. I niko neće spavati za vreme tog spavanja...
Laku noć, njene pospane oči..."

Želja. In hrepenenje. In tista naelektrenost, ko ne veš kam z njo.
In jaz nimam več kaj dodati.

Hvala Đ.Balašević.

V pričakovanju

Odštevam dneve. Malo s strahom, z razmišljanjem ali bom zmogla, kako se mi bo spremenil način življenja, ki sem ga bila vajena do sedaj in veliko z neverjetnim veseljem nad vsem, kar bo prišlo. Odštevam dneve do prihoda male zverinice. Z njo bova od takrat dalje delila večji del hiše, sprehode, izlete in svoj prosti čas.
Ja, strah me je. Kar se mi zdi zdravo, kot malo treme pred nastopom. In kogar ni vsaj malo strah pred prihodom novega štirinožnega družinskega člana, verjetno misli, da ve in zmore vse. Čeprav smo v družini vedno imeli pse, je vsak mali kosmatinec zgodba zase. Prav tako kot pri ljudeh, je vsak poseben, s svojimi dobrimi in slabimi dnevi. In sami smo postavljeni pred preizkušnjo, kako dobro razumemo svojega psa. Kakšno zvezo lahko vzpostavimo z njim. Koliko ga bomo razvajali in kje bo tista meja, ko bomo strogi. In tudi, če me je nekoliko strah izziva, se neizmerno veselim. Tako zelo. Tistega najbolj srčkanega smrčka na svetu, pasjih poljubčkov, raziskovalnih sprehodov, igralnih uric, nočnega smrčanja, repkanja, brezpogojne ljubezni, skupnih izletov... Mnogo več je tistega veselega, kot tistega kar me skrbi.
Vem, da imam dobro podporo pri vseh pasjeljubcih v moji družini in da bo Otto srečna mala žverca.

Zadnje dni norije preživljam pretežno v službi in za računalnikom, tako da sem tudi v pričakovanju naslednjega tedna, ko bom imela nekaj časa zase. Za sprehode, dopoldanski čaj v mestu, kuhanje domačega kosila, žoganje in poleg Otta, za druženje tudi z mojima trenutno še najljubšima zverinama Umo in Bell. Moja, oz. naša pasja družina se zopet širi na 3 člane.

Psi so zakon. Čakanje na mladička pa neskončno dolgo. :)

V iskanju izgubljenih besedil in trenutkov

Nad mesto, ki ga je tokrat dihala drugače, se je spuščala noč. Vedela je, da bo dolga in vroča in da jo bo preživela z njim. Ko je izbirala obleko, si je zamišljala kako bi bila rada videti zanj in kaj vse bi dala, da bi tudi ona njemu dišala tako močno, kot diši on v njenem svetu. Želela je, da bi se lahko videla skozi njegove oči in vedela, če jo obožuje, če si jo želi. Imela je eno priložnost, eno noč z njim, saj bo najbrž po tem odšel in se pretvarjal, da se ni zgodilo nič. In, četudi bi zares bilo tako, je bila pripravljena v tej noči dati vse. Svoje srce na dlani in sebe celo. 
Večer je vibriral svojo zgodbo v neverjetni vročini in med prepotenimi telesi se je pričela počutiti dobro tudi v svojem. Med množico je videla le tiste čudovite oči in njegov bežen nasmeh, ki si ga je zamišljala vedno, kadar je postal svet pretesen, preveč sivo črn in neskončno dolgočasen. Pogovori so drveli mimo nje, minute pa se niso premikale nikamor. Ob odsotnem kimanju, da bi bilo videti, kot da spremlja pogovor, si je vrtela popolnoma drugačen film. Na ustnicah je čutila mehko kožo njegovega vratu in mu počasi slačila majico, s prsti božala njegov hrbet... Ni opazila, da je zapustil množico in se premaknil proti njej, dokler je ni prijel za roko in jo odpeljal za seboj proti izhodu. Srce ji je razbijalo s takšno močjo, da je bila prepričana, da je bilo mogoče videti njen utrip. Pozabila je na čas, prostor in ljudi okoli njiju, na soparno noč, naslednje jutro in se vživela v trenutek, v njuno zgodbo. 
Tiha glasba je bila, poleg njunega dihanja, edina podlaga zatemnjeni sobi.
Ustavila se je ob velikem oknu z razgledom na polnočno mesto, ki se je šele zares prebujalo, na drevesa, ki so poplesavala v počasnem vetru. Stal je za njo in globoko vdihnil vonj njenih las, z rokami dresel po hrbtu do pasu, bokov, ji dvignil obleko in zdrsel na trebuh. Nežno jo je božal, ona pa je še vedno gledala na mesto, ki se je v tem trenutku zdelo najlepše na svetu in si želela, da ne bi minilo. Vdihnila ga je, občutek njegovega telesa, ki se je vedno bolj močno naslanjalo na njeno. Obrnila se je proti njemu...

Včasih mi še uspe kaj napisati. Kadar mi ne, pa čistim, predelujem in poliram že napisano. Zgornja zgodba, v celoti, ne le ta odlomek, dobiva končno obliko. Bolj berljivo. Bolj slovnično pravilno. Ko se mi vrne še navdih, bom pa lahko že kaj resnega zapisala. :)

Glasbena podlaga danes je spomin na poletje...

O nesrečnih ljudeh, izgubljeni državi in naši sreči

Najprej sem si z namenom vzela veliko časa stran od pisanja. Ker nisem imela več kaj povedati, ker se mi ni dalo in ker se niti nisem počutila tako, da bi imela povedati kaj pozitivnega ali lepega. Potem pa sem se nekaj dni pripravljala, da bom pisala, pa se mi je zdelo, da trenutek še vedno ni pravi. Tisti občutek me je preganjal, ko se ti zdi, da se bo vse kar je možno, v tistem trenutku, takoj, sesulo nate. Po eni strani si želiš, da bi držal težo in se na koncu lahko hvaležno nasmehnil, ker ti je uspelo stati, po drugi pa si neizmerno želiš, da bi se sesulo čim prej in da bi bilo čim manj boleče. In še danes me. Mogoče je razlika le ta, da me je pred nekaj dnevi prešinilo, da se ne bom kar tako vdala, vsemu navkljub. In da lahko poslušam in pomagam z nasvetom, lahko vidim gorje in se mi ljudje zasmilijo, ampak nikakor pa tega ne smem nositi s seboj. Če gre nekomu slabo, če se nekdo počuti slabo ali pa se zgodi kakšna slaba stvar - z veseljem pomagam, z veseljem ponudim ramo, pomagam najti rešitev, samo nikakor pa ne bom tako sočutna, da potem boli mene in sem sama žalostna. Ne bom več tista spužva, ki vpija vso slabo energijo in jo skuša pretvoriti v nasmeh. Vedno ponavljam, kot kakšna stara plošča, da je vsak za svojo srečo odgovoren sam. Najmanj pa se tega držim jaz. Ja, sprijazniti se je potrebno, da smo lahko v pomoč tudi, če ne živimo v neprestani, bolestni skrbi za svoje bližnje, da se jim bo kaj zgodilo. Ker, če nam je všeč ali ne, nekaterih dogodkov ne moremo ustaviti ali spremeniti njihovega toka. Tudi, če nudimo roko in podporo, ljudje naredijo napako. Ker, tudi oni so sami odgovorni za svojo srečo in če toka svojega življenja niso pripravljeni obrniti tako, da bi s tistim kar imajo, naredili nekaj dobrega, potem pač nismo krivi mi. Je tako?
Nekateri pač nimajo kje najti tistega malega žarka za srečo, boste rekli... Jasno je, da okolje v katerem živimo trenutno pada. Pada pod težo lastne prevzetnosti, pomanjkanja zdravega razuma, solidarnosti, kolektivnosti, dobre energije in še marsičesa drugega. Nakopali smo si gomilo slabega, ki jo potiskajo ljudje, katerim smo v roke polagali upanje in našo dobro vero, da bodo znali gospodariti in upravljati. V zameno za to smo, vedno znova (kar je najbolj grozno v tej celotni zgodbi), dobili laži, kraje, ponarejanja, izkoriščanja in neznanje. In kakšna naj bo energija v takšnem okolju, če ne trpko smrdeča kot gnila jajca? Ljudje se sprašujejo... Kakšno zaupanje naj imamo, če so se vsi izbranci ljudsvta uspešno izneverili? Komu naj verjamemo, so na prostosti ljudje, ki so v državno blagajno dolžni milijone? In če se vse večje zadeve odvijajo zgolj na temelju poznanstev in sorodstvenih vezi?
Ravno zaradi takšnega stanja je počutje takšno kot je. In vse te napake in grehi se seštevajo. In potem kot snežna kepa za nami valijo po hribu, po katerem gremo navzdol. Včasih manjka samo še ena napaka, ki pospeši kotaljenje in nas vse skupaj povozi. Pokonča. In takšen konec sveta si jaz predstavljam. Dosegamo dno, kot družba.
In kam se gre, ko si na dnu?
Navzgor. Z drugačnimi izkušnjami, z modricami, ki bodo še nekaj časa bolele, s poškodbami, ki zahtevajo ogromno rehabilitacije. Tam preživijo najmočnejši - in najmočnejši so sedaj tisti, ki imajo dovolj volje in želje in optimizma, da se postavijo in odšepajo naprej. Tudi, če nas je povozilo življenje samo.

Še enkrat povem, zadnjič, obljubim, da smo za lastno srečo odgovorni sami. In če se pustimo teptati in vleči in potisniti v črno čredo pesimistov, potem nismo dovolj močni. Sama sebi to dopovedujem kot mantro zadnje čase, ko kakšen dan izgubljam bitko in bi najraje obupala. Poleg tega pa je življenje naše in ne glede na to kako pokvarjeno in zanikrno je okolje, si mi svoje toplo zavetje lahko okrasimo po svoje. Če začnemo z nasmehom, smo že naredili prvi korak na svetlo stran.