Večer je vibriral svojo zgodbo v neverjetni vročini in med prepotenimi telesi se je pričela počutiti dobro tudi v svojem. Med množico je videla le tiste čudovite oči in njegov bežen nasmeh, ki si ga je zamišljala vedno, kadar je postal svet pretesen, preveč sivo črn in neskončno dolgočasen. Pogovori so drveli mimo nje, minute pa se niso premikale nikamor. Ob odsotnem kimanju, da bi bilo videti, kot da spremlja pogovor, si je vrtela popolnoma drugačen film. Na ustnicah je čutila mehko kožo njegovega vratu in mu počasi slačila majico, s prsti božala njegov hrbet... Ni opazila, da je zapustil množico in se premaknil proti njej, dokler je ni prijel za roko in jo odpeljal za seboj proti izhodu. Srce ji je razbijalo s takšno močjo, da je bila prepričana, da je bilo mogoče videti njen utrip. Pozabila je na čas, prostor in ljudi okoli njiju, na soparno noč, naslednje jutro in se vživela v trenutek, v njuno zgodbo.
Tiha glasba je bila, poleg njunega dihanja, edina podlaga zatemnjeni sobi.
Ustavila se je ob velikem oknu z razgledom na polnočno mesto, ki se je šele zares prebujalo, na drevesa, ki so poplesavala v počasnem vetru. Stal je za njo in globoko vdihnil vonj njenih las, z rokami dresel po hrbtu do pasu, bokov, ji dvignil obleko in zdrsel na trebuh. Nežno jo je božal, ona pa je še vedno gledala na mesto, ki se je v tem trenutku zdelo najlepše na svetu in si želela, da ne bi minilo. Vdihnila ga je, občutek njegovega telesa, ki se je vedno bolj močno naslanjalo na njeno. Obrnila se je proti njemu...
Včasih mi še uspe kaj napisati. Kadar mi ne, pa čistim, predelujem in poliram že napisano. Zgornja zgodba, v celoti, ne le ta odlomek, dobiva končno obliko. Bolj berljivo. Bolj slovnično pravilno. Ko se mi vrne še navdih, bom pa lahko že kaj resnega zapisala. :)
Glasbena podlaga danes je spomin na poletje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar