Odštevam dneve. Malo s strahom, z razmišljanjem ali bom zmogla, kako se mi bo spremenil način življenja, ki sem ga bila vajena do sedaj in veliko z neverjetnim veseljem nad vsem, kar bo prišlo. Odštevam dneve do prihoda male zverinice. Z njo bova od takrat dalje delila večji del hiše, sprehode, izlete in svoj prosti čas.
Ja, strah me je. Kar se mi zdi zdravo, kot malo treme pred nastopom. In kogar ni vsaj malo strah pred prihodom novega štirinožnega družinskega člana, verjetno misli, da ve in zmore vse. Čeprav smo v družini vedno imeli pse, je vsak mali kosmatinec zgodba zase. Prav tako kot pri ljudeh, je vsak poseben, s svojimi dobrimi in slabimi dnevi. In sami smo postavljeni pred preizkušnjo, kako dobro razumemo svojega psa. Kakšno zvezo lahko vzpostavimo z njim. Koliko ga bomo razvajali in kje bo tista meja, ko bomo strogi. In tudi, če me je nekoliko strah izziva, se neizmerno veselim. Tako zelo. Tistega najbolj srčkanega smrčka na svetu, pasjih poljubčkov, raziskovalnih sprehodov, igralnih uric, nočnega smrčanja, repkanja, brezpogojne ljubezni, skupnih izletov... Mnogo več je tistega veselega, kot tistega kar me skrbi.
Vem, da imam dobro podporo pri vseh pasjeljubcih v moji družini in da bo Otto srečna mala žverca.
Zadnje dni norije preživljam pretežno v službi in za računalnikom, tako da sem tudi v pričakovanju naslednjega tedna, ko bom imela nekaj časa zase. Za sprehode, dopoldanski čaj v mestu, kuhanje domačega kosila, žoganje in poleg Otta, za druženje tudi z mojima trenutno še najljubšima zverinama Umo in Bell. Moja, oz. naša pasja družina se zopet širi na 3 člane.
Psi so zakon. Čakanje na mladička pa neskončno dolgo. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar