Najprej sem si z namenom vzela veliko časa stran od pisanja. Ker nisem imela več kaj povedati, ker se mi ni dalo in ker se niti nisem počutila tako, da bi imela povedati kaj pozitivnega ali lepega. Potem pa sem se nekaj dni pripravljala, da bom pisala, pa se mi je zdelo, da trenutek še vedno ni pravi. Tisti občutek me je preganjal, ko se ti zdi, da se bo vse kar je možno, v tistem trenutku, takoj, sesulo nate. Po eni strani si želiš, da bi držal težo in se na koncu lahko hvaležno nasmehnil, ker ti je uspelo stati, po drugi pa si neizmerno želiš, da bi se sesulo čim prej in da bi bilo čim manj boleče. In še danes me. Mogoče je razlika le ta, da me je pred nekaj dnevi prešinilo, da se ne bom kar tako vdala, vsemu navkljub. In da lahko poslušam in pomagam z nasvetom, lahko vidim gorje in se mi ljudje zasmilijo, ampak nikakor pa tega ne smem nositi s seboj. Če gre nekomu slabo, če se nekdo počuti slabo ali pa se zgodi kakšna slaba stvar - z veseljem pomagam, z veseljem ponudim ramo, pomagam najti rešitev, samo nikakor pa ne bom tako sočutna, da potem boli mene in sem sama žalostna. Ne bom več tista spužva, ki vpija vso slabo energijo in jo skuša pretvoriti v nasmeh. Vedno ponavljam, kot kakšna stara plošča, da je vsak za svojo srečo odgovoren sam. Najmanj pa se tega držim jaz. Ja, sprijazniti se je potrebno, da smo lahko v pomoč tudi, če ne živimo v neprestani, bolestni skrbi za svoje bližnje, da se jim bo kaj zgodilo. Ker, če nam je všeč ali ne, nekaterih dogodkov ne moremo ustaviti ali spremeniti njihovega toka. Tudi, če nudimo roko in podporo, ljudje naredijo napako. Ker, tudi oni so sami odgovorni za svojo srečo in če toka svojega življenja niso pripravljeni obrniti tako, da bi s tistim kar imajo, naredili nekaj dobrega, potem pač nismo krivi mi. Je tako?
Nekateri pač nimajo kje najti tistega malega žarka za srečo, boste rekli... Jasno je, da okolje v katerem živimo trenutno pada. Pada pod težo lastne prevzetnosti, pomanjkanja zdravega razuma, solidarnosti, kolektivnosti, dobre energije in še marsičesa drugega. Nakopali smo si gomilo slabega, ki jo potiskajo ljudje, katerim smo v roke polagali upanje in našo dobro vero, da bodo znali gospodariti in upravljati. V zameno za to smo, vedno znova (kar je najbolj grozno v tej celotni zgodbi), dobili laži, kraje, ponarejanja, izkoriščanja in neznanje. In kakšna naj bo energija v takšnem okolju, če ne trpko smrdeča kot gnila jajca? Ljudje se sprašujejo... Kakšno zaupanje naj imamo, če so se vsi izbranci ljudsvta uspešno izneverili? Komu naj verjamemo, so na prostosti ljudje, ki so v državno blagajno dolžni milijone? In če se vse večje zadeve odvijajo zgolj na temelju poznanstev in sorodstvenih vezi?
Ravno zaradi takšnega stanja je počutje takšno kot je. In vse te napake in grehi se seštevajo. In potem kot snežna kepa za nami valijo po hribu, po katerem gremo navzdol. Včasih manjka samo še ena napaka, ki pospeši kotaljenje in nas vse skupaj povozi. Pokonča. In takšen konec sveta si jaz predstavljam. Dosegamo dno, kot družba.
In kam se gre, ko si na dnu?
Navzgor. Z drugačnimi izkušnjami, z modricami, ki bodo še nekaj časa bolele, s poškodbami, ki zahtevajo ogromno rehabilitacije. Tam preživijo najmočnejši - in najmočnejši so sedaj tisti, ki imajo dovolj volje in želje in optimizma, da se postavijo in odšepajo naprej. Tudi, če nas je povozilo življenje samo.
Še enkrat povem, zadnjič, obljubim, da smo za lastno srečo odgovorni sami. In če se pustimo teptati in vleči in potisniti v črno čredo pesimistov, potem nismo dovolj močni. Sama sebi to dopovedujem kot mantro zadnje čase, ko kakšen dan izgubljam bitko in bi najraje obupala. Poleg tega pa je življenje naše in ne glede na to kako pokvarjeno in zanikrno je okolje, si mi svoje toplo zavetje lahko okrasimo po svoje. Če začnemo z nasmehom, smo že naredili prvi korak na svetlo stran.
Ni komentarjev:
Objavite komentar