In memoriam

Zdi se, da so bitja, ki jih vzljubimo nesmrtna. Da bodo z nami do konca našega življenja, le redko pomislimo, da se lahko zgodi, da bomo mi z njimi do konca njihovih. Ali pa vsaj ne želimo misliti na to.
Čeprav smo mi vsi počeli enako, je včeraj naša Gaja odšla.
Na svojo pot v večnost.
Na pot med zvezde.
Zasvetila je v vsem svojem sijaju, kot je to znala že tukaj, med nami.
Biti Zvezda.

Za vsako najdeno pogrešano osebo, je dobila dodatno življenje. To bi razložilo njeno borbo z vsemi zdravstvenimi težavami, ki jih je imela. Njeno vztrajnost in dokazovanje, da je močnejša kot bolečina. Vendar še tako vztrajni tekmovalci, potrebujejo kdaj počitek. In Gaja je včeraj naredila zadnje korake proti zasluženemu počitku. Vem, da ji ne bo hudega tam kjer je, ker je naredila veliko dobrega, ko je bila tukaj.

Pogrešali bomo njeno natančnost, ko je svoje kosilo pričakovala ob 15:30, tudi ko so jo poskušali zmesti z menjavo ure, vztrajnost, ko je ure in ure lahko čakala pred vrati, da se mama spomni na to, da je čas za njen piškot, njeno doslednost, kadar ji je kdo zasedel mesto na kavču, ki ga je imela najraje. Njeno navdušenje nad snegom, ko ga je, pozno spomladi, po srečnem naklučju našla kakšno zaplato v senčni legi in je ni želela deliti niti z Umo in Bell in navdušenje nad vodo in iskanjem težkih kamnov. Pripadnost in predanost.
Njo. Takšno, kot smo je bili vajeni. In jo imeli neskončno radi.

Nismo izgubili ljubljenčka, ampak najožjega družinskega člana.

Gaja, srečno, tam kjer čakaš na nas. ***