Nasmehni se

Že davno sem opustila prizadevanje, da bi razumela obnašanje in načine komuniciranja nekaterih ljudi. Ker si raje (in verjetno je tako veliko bolj prav) predstavljam, da imajo za vse dober razlog. Mogoče zaradi neke pretekle izkušnje ali pa odnosov v družini ali pa nečesa pač že, se obnašajo kot se. S svojim neprimernimi vedenjem škodijo v resnici samo sebi, razen občasnega stopanja na tiste najbolj občutljive živce posameznikov v njihovi okolici.
Ker je prepletanje časa, okolja in nuje naneslo, da sem jaz tista najbližja okolica osebe, ki ima svoji starosti neprimerne vedenjske motnje, sem kar nekaj časa iskala način, kako se izogniti vplivu slabe energije, ki jo takšno vedenje povzroča. Za prepiranje nazaj in pritoževanje je škoda moje dobre energije, pa tudi kaj veliko ne bi dosegla, ker se je težko spuščati pod svojo najnižjo točko. In se niti ne želim. Biti užaljen zaradi načina, kako takšna oseba ravna s teboj, je nepotrebno, ker ljudje s takšnimi dejanji pogosto kompenzirajo tisto, česar doma ne smejo ali si ne upajo početi. V bistvu si želim, da bi se lahko držala čim dlje in čim bolj ignorirala dejanja, ker pa zaradi poteka mojega vsakdanjika to ni mogoče, se le nasmehnem nazaj. Nasmeh je naboljše zdravilo in najboljša obramba. Ker se nisem bila vajena prav veliko nasmihati in biti že na prvi pogled prijazna, se tega še učim. Na vsako neposredno (včasih pa tudi posredno) žalitev se nasmehnem. Na vsako provokativno vprašanje. Na vsako obrekovanje. In pomaga. Vsekakor se odprejo neka nova vrata in sproži plaz vprašanj. Zakaj se smehlja, če je bil val negativne energije usmerjen vanjo? Zakaj se smehlja, če ve, da jo obrekujemo? Prijaznost in nasmeh lahko tudi malo bolita, kajne?
Jaz se počutim bolje. Veliko bolje.
Včasih se nasmehnem tudi takrat, ko je to skoraj nemogoče. Ko se tiste obrazne mišice kar nočejo potruditi in se premakniti toliko, da bi bila videti nasmejana. Včasih se je potrebno nasmehniti tudi v takšnih trenutkih, pa potem svet postane svetlejši. In, ko se sproži verižna reakcija in dobite v zameno en kup nasmehov nazaj... pa recite, da se ne počutite malo bolje, če lahko.

V zadnjih dneh sem se sploh veliko smehljala in smejala. Zaradi petka zvečer z mojima staršema. Zaradi dejstva, da lahko sedim z njima za mizo v neskončnost in nam ne zmanjka tem za pogovor. Zaradi kuhanja moje prve goveje juhe, z babičino pomočjo in dedkovih idej in komentarjev, ko smo se martinčkali na jesenskem soncu. Zaradi poznopopoldanskega sobotnega kosila, ki sem ga pripravila. Zaradi celega kupa dobrih in lepih tetovaž, ki sem jih videla in zaradi ljudi, ki mislijo o njih podobno kot jaz (ja, tudi zaradi tega). Pa tudi zaradi spominov na dni tam nekje, nekaj listov nazaj na koledarju, sporočila, Ume in nedeljskega poležavanja.
Ja, majhne stvari naredijo dan velik. In, če si sami ne boste našli nečesa, da vas bo nasmejalo in vam raztegnilo ustnice v nasmeh, nihče ne bo tega naredil za vas.

Ker si bom lahko v kratkem zaželela kaj novega (saj veste tisto, s pihanjem sveč :)), bi si želela le tega, da bi znala v vsakem dnevu, tudi tistem temnem in deževnem, najti razlog za nasmeh. In še... No, kakšno željo moram pa zadržati tudi zase. ;)