Ah, Ana. Karenina.

Imela sem idejo, kako bom šla v kino po dolgem času, Ano Karenino sem imela v mislih. Ker sem, ko sem jo prvič brala, knjigo le s težavo odložila. In ker mi je bilo že ob branju tako zelo hudo zanjo. Poleg tega me zanima kako lahko iz neke takšne klasike, brezčasne zgodbe narediš film in ne uničiš ugleda, ki ga ima knjiga. Malo (OK, precej) pa tudi zaradi tega, ker mi je Keira Knightely všeč. V katerokoli vlogo jo postavijo, mi je všeč. Resno. Od Elizabeth Bennet do Elizabeth Swann.
Rada bi videla kako je odigrala ranljivo in čudovito Ano, ujeto med dogajanjem v njenem srcu in glavi in pa (samo navzven) moralistično družbo, ki ne pometa pred svojim pragom, ampak se raje loti vtikanja nosu v življenja drugih. Zveni znano? Verjetno zato, ker se do danes nismo spremenili kot družba.

Izseki iz filma, ki sem jih uspela videti, so čudoviti. In res sem se veselila ogleda. Pa vendar sem ugotovila, da to ni ena tistih zgodb, ki jih v tem trenutku potrebujem. Ne vem, čisto po resnici in na glas povedano, če bi zmogla zgodbo samo.
Malo sem zlomljena v tem trenutku. Od vsega dogajanja v mojem življenju, tako čustveno kot fizično. Utrujena. In, ker sem ena tistih oseb, ki se lažje postavijo v kožo knjižnih in filmskih likov kot pa na položaj realnih, pravih ljudi okrog sebe, bi me verjetno zlomilo še malo bolj. Čeprav najlažje sočustvujem, jokam, kričim in se smejem ob branju, ob filmih le redko, je knjiga vseeno tako globoko zasidrana v meni, da bi težko prešla na stopnjo kjer bi samo gledala film, kot da nisem nikoli brala originalne zgodbe.

Ja, hudo mi je za Ano. Najraje bi se na trenutke zlila med tiste vrstice in ji prislonila svojo ramo, jo malo objela in ji povedala, da vem kako ji je. Da je ne obsojam, ampak si vseeno želim, da bi ravnala drugače, bolj preudarno, z malo manj strasti in čustvi ter bolj z mislimi na to kakšna kazen sledi za njen "zločin". Da razumem, da je želela le slediti svojemu srcu in da ni nikogar želela prizadeti. In potem bi ji ob toplem čaju in čokoladi prisluhnila. Mogoče bi ji še čisto potiho prišepnila, da naj se ne ozira na druge, ker drugi nimajo pojma in ne morejo vedeti kako je v njeni glavi vse logično in kako ima njena zgodba srečen konec, ne glede na vse. Ker drugi ne čutijo tega in ne razumejo želje in hrepenenja, ampak položaje in kvazi moralne norme, ki se jih niti sami ne držijo.
Razumela bi jo. Ker, ko osvobodimo svoje misli predsodkov in poslušamo samo srce, smo lažji. In boljši. Bolj razumevajoči.
Pa vendar, kljub razumevanju, bi jo mogoče skušala ustaviti. Ne le zato, ker mi ta Vronski sploh ni všeč. Pač pa zato, da bi ji prihranila del življenja, ki ga je dala v to ljubezen. Mogoče življenje nasploh.

In ker je moj kino večer zaradi vsega naštetga padel v vodo, bom najbrž ponovno v roke vzela knjigo in se veselila, zaljubila in trpela skupaj z Ano kar tako, v tistih vrsticah. S kakšnim kozarcem viskija in robčkom. Vsaj dokler mi pod roke ne pride izvod filma, ki ga bom lahko pogledala doma.

Čeprav so ljubezenske zgodbe čudovite, vseeno upam, da vam v življenju pride nasproti čim manj takšnih usodnih grofov, kot je Vronski in seveda tudi čim manj zadržanih in nezanimivih Kareninov (razen, če so videti kot Jude Law, seveda :)).

(O)čiščenje

Pospravljam te.

S prsti te brišem z robov polic, na katere si se polegel
in drgnem z ogledala, ker ne vidim več prave sebe.

Zlagam te.

Na rob, kot dedek majice, ker ga je tako menda vojska naučila.
Da boš zlikan in vzoren, kadar koli si te bom zaželela.

Zapiram te.

V škatlo z vrha police, z napisom Spomini, na roke načečkano.
Še vedno malo diši po piškotih, ki sem jih pekla takrat...

Polagam te.

V škatli nazaj na vrhnjo polico, da boš varno oddaljen
pred dosegom mojih rok.

Saj si tako želel, kajne?

Vračanje v neke druge čase naših življenj

Če bi lahko izbirala, bi se vrnila nazaj v srednjo šolo, sem slišala zadnjič.
In potem sem se zamislila. V visokoleteče ideje o tem, kako dobro bi bilo ljudem omogočiti, da se vrnejo nazaj in spremenijo kaj. Ker čas celi rane. Vsaj tako pravijo, jaz ne morem verjeti, ker meni jih nikoli ni zacelil. Večino ran sem si lizala sama in poskrbela za to, da so nehale krvaveti. Na brazgotine pa počasi pozabila. Toda, ja, če čas res celi rane in če si po prepirih in premisleku ohladimo glavo, potem bi bilo včasih fino malo zavrteti čas nazaj in komu kaj drugače povedati. Koga objeti, namesto nadreti. No, komu bi šla pa z veseljem primazat klofuto.
Torej, mimogrede sem tistega dne preslišala pogovor o tem, v katero obdobje svojega življenja bi se vrnili dami. Obe v srednjo šolo. Ker so se imeli fino. Ker je bilo brezskrbno, pa vsi tisti luštni tipi in oh in sploh navdušenje. Ja, kakorkoli.
Jaz sama se nikoli, ampak res nikoli več ne bi vrnila v srednjo šolo. Ker tam nikoli nisem doživela česa lepega ali vračanja vrednega. Spomnim se samo nevzdržnega čakanja petka popoldan. In branja, za katerega sem imela več časa kot ga imam sedaj. In izleta v Francijo, mislim da v drugem letniku. Pa seveda, rezultatov mature, ki so bili boljši, kot sem jih pričakovala.
Če bi že bila prisiljena zavrteti čas nazaj, bi verjetno izbrala zadnji letnik srednje šole. Ko sem se vsaj nekoliko našla. Ker sem šele takrat dojela, da matematika ni nič groznega in spoznala, da lahko tudi mirno spim, čeprav moram naslednji dan k pouku.
Sicer pa, če bi imela moč sprehoda v preteklost in spreminjanja le te, bi dar (ali pa prekletstvo) izkoristila drugače. Ne bi šla tako daleč nazaj, le nekaj let. Na začetek študija (ha, no ja, še kar daleč, če dobro pomislim). Tam bi spremenila nekaj malenkosti. Poiskala bi primeren prostor in trenutek ter čakala. In se pokazala ter predstavila takrat, ko bi bilo primerno...
V splošnem pa sem tako ali tako mnenja, da nam je neka pot namenjena že prej in da bi spreminjanje te poti na začetku, prineslo mogoče slabše rezultate kasneje. Vse stvari in ljudje pridejo nasproti takrat, ko smo v pravem energijskem stanju, da smo pripravljeni sprejeti in prenesti. Saj veste, ko se večkrat vprašate, zakaj nekoga recimo niste srečali prej, ko ste iskali službo, potrebovali nasvet, iskali sorodno dušo,... To je tisto. Zaradi takšnih svprašanj in zaradi napačno izrečenih besed, nesreč in drugih stvari na katere, se nam vsaj zdi, bi lahko imeli nekoč vpliv, si včasih želimo, da bi zavrteli čas nazaj. Pa vendar, če dobro pomislite, bi ga res? Vas niso ravno vsi ti koraki, ki ste jih naredili do sedaj, pripeljali do tukaj kjer ste? Verjetno ni bilo lahko delo.

Ne bi se vračala nazaj. Če mi nekdo s svojim lastnim življenjem ne bi zagotovil, da bodo stvari v prihodnosti takšne, kot si jih sedaj želim, da bi bile. Raje vztrajam v željah in sanjah in imam to, kar trenutno lahko dobim, kot pa, da bi bila zaradi milimetrskega premika na neki točki v preteklosti, kilometre stran v prihodnosti.
Poleg tega pa, vse mine. In tudi vračanje nazaj, nas bi slej kot prej pripeljalo zopet sem. Samo po malo drugače zaviti poti. ;)

Luknjaste sreče ali Pojasniva se drugim

Iz tvoje izvedbe mene, se stegujem na svojo stran tebe,

da naju, nezdružljiva, spojim v dvojino, 

nerazumljivo celoto,

ki je nikoli ne bi mogla pojasniti drugim.

Drugim.

Ki jim čas plete neke luknjaste sreče,

in jih molji načenjajo od znotraj. 

Tistim drugim.

Nezadostnim za popolnost najine dokoncasvojihdni. 

Ostalim.

Ki se bodo obračali z vetrom

in iskali tisto nekaj, neskončnost. Večnost.

Ki bodo razprtih rok v viharje kričali kako so ljubili,

pa čeprav niso nikoli zares poznali bolečine.

Bolečine.

Enega od tisočih življenj.

Prisilno počivanje

V tem tednu sem prisiljena v počivanje. Ker sem spregledala stopnico. Kdo bi si mislil. Menda se doma zgodi večina takšnih nesreč in niti slučajno nočem vedeti kaj bi bilo, če ne bi z glavo čisto slučajno zgrešila stopnice. Ali pa živela sama in imela 20 mačk. Kakšno pojedino bi imele, ko bi se jaz ubila na stopnišču. Grozljivka.
No ja, od ponedeljka naprej hodim po stopnicah zelo počasi in previdno.
Torej, počivam. Malo ležim na kavču, gledam televizijo, preberem vse bloge, ki jih spremljam, naredim vmes tudi kaj za službo, da se ne počutim popolnoma nekoristne, opazujem kako se na policah nabira prah, kako bi bilo nujno potrebno posesati v tistem skritem kotu za mizo, pomiti okno v kuhinji... Ja, kavč je super prostor za iskanje napak v stanovanju ali hiši. Ampak, vse to bo moralo pač malo počakati.

V tem času poležavanja na kavču sem se navdušila nad marsičem, na kar sem naletela med brskanjem po spletu. In ker se mi nikoli ni težko navdušiti nad nakitom in kamni in črno barvo, je tole TUKAJ prav neverjetno dobra kombinacija vsega trojega. Resnično. Poročni prstan? Hell no, takšnega želim brez poroke. In ta lepotec tukaj. Ne vem sicer kaj imajo zaroka in vampirji in še ostalo kar je napisano, opravit s tem prstanom, meni se zdi lep.
Naletela sem še na cel kup glasbe, dobrih knjig, gadgetov in podobnega. Tole bom kupila. Samo zato, ker mi je všeč. :) Da niti ne govorim kako kul je tale polica. :)

Zadnji čas, da bo konec bolniške, da se spomnim kako dolgo moram delat za kakšno od teh stvari. Ne, bo dovolj že tudi, če se samo spomnim...

Mislim, da sem ravno postala malo slabše volje. :)

Razdalje

Vidim te.

V obrisih jutra na obzorju, kako se prelivaš, v vseh barvah prebujanja, čez rob

in

v nemiru poldneva, ko odzvanjaš in se odbijaš od vseh načetih pročelij mesta, ki sem ga postavila za naju, da bova nekoč, nekje, morda. 

Saj veš. 

Čutim te. 

V vsakem koraku, ki odmeva na razpotjih, ki vodijo od Naju,

k dvema svetovoma, ki visita v neki brezčasni sferi polsna 

in v vsakem utripu moje kože, moje biti. Takšne, izgubljene.

Boliš.

Na levi strani. Tam, kjer te čutim najbolj močno. 

Sploh takrat, ko te ni.