(O)čiščenje

Pospravljam te.

S prsti te brišem z robov polic, na katere si se polegel
in drgnem z ogledala, ker ne vidim več prave sebe.

Zlagam te.

Na rob, kot dedek majice, ker ga je tako menda vojska naučila.
Da boš zlikan in vzoren, kadar koli si te bom zaželela.

Zapiram te.

V škatlo z vrha police, z napisom Spomini, na roke načečkano.
Še vedno malo diši po piškotih, ki sem jih pekla takrat...

Polagam te.

V škatli nazaj na vrhnjo polico, da boš varno oddaljen
pred dosegom mojih rok.

Saj si tako želel, kajne?