Imela sem idejo, kako bom šla v kino po dolgem času, Ano Karenino sem imela v mislih. Ker sem, ko sem jo prvič brala, knjigo le s težavo odložila. In ker mi je bilo že ob branju tako zelo hudo zanjo. Poleg tega me zanima kako lahko iz neke takšne klasike, brezčasne zgodbe narediš film in ne uničiš ugleda, ki ga ima knjiga. Malo (OK, precej) pa tudi zaradi tega, ker mi je Keira Knightely všeč. V katerokoli vlogo jo postavijo, mi je všeč. Resno. Od Elizabeth Bennet do Elizabeth Swann.
Rada bi videla kako je odigrala ranljivo in čudovito Ano, ujeto med dogajanjem v njenem srcu in glavi in pa (samo navzven) moralistično družbo, ki ne pometa pred svojim pragom, ampak se raje loti vtikanja nosu v življenja drugih. Zveni znano? Verjetno zato, ker se do danes nismo spremenili kot družba.
Izseki iz filma, ki sem jih uspela videti, so čudoviti. In res sem se veselila ogleda. Pa vendar sem ugotovila, da to ni ena tistih zgodb, ki jih v tem trenutku potrebujem. Ne vem, čisto po resnici in na glas povedano, če bi zmogla zgodbo samo.
Malo sem zlomljena v tem trenutku. Od vsega dogajanja v mojem življenju, tako čustveno kot fizično. Utrujena. In, ker sem ena tistih oseb, ki se lažje postavijo v kožo knjižnih in filmskih likov kot pa na položaj realnih, pravih ljudi okrog sebe, bi me verjetno zlomilo še malo bolj. Čeprav najlažje sočustvujem, jokam, kričim in se smejem ob branju, ob filmih le redko, je knjiga vseeno tako globoko zasidrana v meni, da bi težko prešla na stopnjo kjer bi samo gledala film, kot da nisem nikoli brala originalne zgodbe.
Ja, hudo mi je za Ano. Najraje bi se na trenutke zlila med tiste vrstice in ji prislonila svojo ramo, jo malo objela in ji povedala, da vem kako ji je. Da je ne obsojam, ampak si vseeno želim, da bi ravnala drugače, bolj preudarno, z malo manj strasti in čustvi ter bolj z mislimi na to kakšna kazen sledi za njen "zločin". Da razumem, da je želela le slediti svojemu srcu in da ni nikogar želela prizadeti. In potem bi ji ob toplem čaju in čokoladi prisluhnila. Mogoče bi ji še čisto potiho prišepnila, da naj se ne ozira na druge, ker drugi nimajo pojma in ne morejo vedeti kako je v njeni glavi vse logično in kako ima njena zgodba srečen konec, ne glede na vse. Ker drugi ne čutijo tega in ne razumejo želje in hrepenenja, ampak položaje in kvazi moralne norme, ki se jih niti sami ne držijo.
Razumela bi jo. Ker, ko osvobodimo svoje misli predsodkov in poslušamo samo srce, smo lažji. In boljši. Bolj razumevajoči.
Pa vendar, kljub razumevanju, bi jo mogoče skušala ustaviti. Ne le zato, ker mi ta Vronski sploh ni všeč. Pač pa zato, da bi ji prihranila del življenja, ki ga je dala v to ljubezen. Mogoče življenje nasploh.
In ker je moj kino večer zaradi vsega naštetga padel v vodo, bom najbrž ponovno v roke vzela knjigo in se veselila, zaljubila in trpela skupaj z Ano kar tako, v tistih vrsticah. S kakšnim kozarcem viskija in robčkom. Vsaj dokler mi pod roke ne pride izvod filma, ki ga bom lahko pogledala doma.
Čeprav so ljubezenske zgodbe čudovite, vseeno upam, da vam v življenju pride nasproti čim manj takšnih usodnih grofov, kot je Vronski in seveda tudi čim manj zadržanih in nezanimivih Kareninov (razen, če so videti kot Jude Law, seveda :)).
Ni komentarjev:
Objavite komentar