Če bi lahko izbirala, bi se vrnila nazaj v srednjo šolo, sem slišala zadnjič.
In potem sem se zamislila. V visokoleteče ideje o tem, kako dobro bi bilo ljudem omogočiti, da se vrnejo nazaj in spremenijo kaj. Ker čas celi rane. Vsaj tako pravijo, jaz ne morem verjeti, ker meni jih nikoli ni zacelil. Večino ran sem si lizala sama in poskrbela za to, da so nehale krvaveti. Na brazgotine pa počasi pozabila. Toda, ja, če čas res celi rane in če si po prepirih in premisleku ohladimo glavo, potem bi bilo včasih fino malo zavrteti čas nazaj in komu kaj drugače povedati. Koga objeti, namesto nadreti. No, komu bi šla pa z veseljem primazat klofuto.
Torej, mimogrede sem tistega dne preslišala pogovor o tem, v katero obdobje svojega življenja bi se vrnili dami. Obe v srednjo šolo. Ker so se imeli fino. Ker je bilo brezskrbno, pa vsi tisti luštni tipi in oh in sploh navdušenje. Ja, kakorkoli.
Jaz sama se nikoli, ampak res nikoli več ne bi vrnila v srednjo šolo. Ker tam nikoli nisem doživela česa lepega ali vračanja vrednega. Spomnim se samo nevzdržnega čakanja petka popoldan. In branja, za katerega sem imela več časa kot ga imam sedaj. In izleta v Francijo, mislim da v drugem letniku. Pa seveda, rezultatov mature, ki so bili boljši, kot sem jih pričakovala.
Če bi že bila prisiljena zavrteti čas nazaj, bi verjetno izbrala zadnji letnik srednje šole. Ko sem se vsaj nekoliko našla. Ker sem šele takrat dojela, da matematika ni nič groznega in spoznala, da lahko tudi mirno spim, čeprav moram naslednji dan k pouku.
Sicer pa, če bi imela moč sprehoda v preteklost in spreminjanja le te, bi dar (ali pa prekletstvo) izkoristila drugače. Ne bi šla tako daleč nazaj, le nekaj let. Na začetek študija (ha, no ja, še kar daleč, če dobro pomislim). Tam bi spremenila nekaj malenkosti. Poiskala bi primeren prostor in trenutek ter čakala. In se pokazala ter predstavila takrat, ko bi bilo primerno...
V splošnem pa sem tako ali tako mnenja, da nam je neka pot namenjena že prej in da bi spreminjanje te poti na začetku, prineslo mogoče slabše rezultate kasneje. Vse stvari in ljudje pridejo nasproti takrat, ko smo v pravem energijskem stanju, da smo pripravljeni sprejeti in prenesti. Saj veste, ko se večkrat vprašate, zakaj nekoga recimo niste srečali prej, ko ste iskali službo, potrebovali nasvet, iskali sorodno dušo,... To je tisto. Zaradi takšnih svprašanj in zaradi napačno izrečenih besed, nesreč in drugih stvari na katere, se nam vsaj zdi, bi lahko imeli nekoč vpliv, si včasih želimo, da bi zavrteli čas nazaj. Pa vendar, če dobro pomislite, bi ga res? Vas niso ravno vsi ti koraki, ki ste jih naredili do sedaj, pripeljali do tukaj kjer ste? Verjetno ni bilo lahko delo.
Ne bi se vračala nazaj. Če mi nekdo s svojim lastnim življenjem ne bi zagotovil, da bodo stvari v prihodnosti takšne, kot si jih sedaj želim, da bi bile. Raje vztrajam v željah in sanjah in imam to, kar trenutno lahko dobim, kot pa, da bi bila zaradi milimetrskega premika na neki točki v preteklosti, kilometre stran v prihodnosti.
Poleg tega pa, vse mine. In tudi vračanje nazaj, nas bi slej kot prej pripeljalo zopet sem. Samo po malo drugače zaviti poti. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar