Luknjaste sreče ali Pojasniva se drugim

Iz tvoje izvedbe mene, se stegujem na svojo stran tebe,

da naju, nezdružljiva, spojim v dvojino, 

nerazumljivo celoto,

ki je nikoli ne bi mogla pojasniti drugim.

Drugim.

Ki jim čas plete neke luknjaste sreče,

in jih molji načenjajo od znotraj. 

Tistim drugim.

Nezadostnim za popolnost najine dokoncasvojihdni. 

Ostalim.

Ki se bodo obračali z vetrom

in iskali tisto nekaj, neskončnost. Večnost.

Ki bodo razprtih rok v viharje kričali kako so ljubili,

pa čeprav niso nikoli zares poznali bolečine.

Bolečine.

Enega od tisočih življenj.