Razdalje

Vidim te.

V obrisih jutra na obzorju, kako se prelivaš, v vseh barvah prebujanja, čez rob

in

v nemiru poldneva, ko odzvanjaš in se odbijaš od vseh načetih pročelij mesta, ki sem ga postavila za naju, da bova nekoč, nekje, morda. 

Saj veš. 

Čutim te. 

V vsakem koraku, ki odmeva na razpotjih, ki vodijo od Naju,

k dvema svetovoma, ki visita v neki brezčasni sferi polsna 

in v vsakem utripu moje kože, moje biti. Takšne, izgubljene.

Boliš.

Na levi strani. Tam, kjer te čutim najbolj močno. 

Sploh takrat, ko te ni.