kakšnega malčka skozi predel z igračami v trgovini.
Neznosne trenutke zaskrbljenosti, ki me zadnje čase napada vedno bolj pogosto, menjajo trenutki vznesenosti, optimizma in sreče. V bistvu ne toliko sreče, kot tiste vsesplošne zadovoljnosti s tem kar sem, kar imam. Seveda, na žalost so tisti prvi trenutki, ko se mi zdi, da ne bom imela dovolj moči, da bi ustavila napad panike, še vedno pogostejši. Ampak, vztrajno jih porivam vstran, pometam pod omare, preproge,... Kjer le najdem malo prostora. In upam, da bodo čim dlje ostali tam. In potem se veselim neskončnih možnosti, ki jih imam pred seboj. Ljudi, ki jih imam okrog sebe. Veselim se...
...ponedeljkov in petkov pozno popoldan/zvečer. In stanja, v katerega me ta dva večera postavita; ko sem malo vsemogočna, malo samo jaz, brez vseh drugih. Malo z ljudmi, ki me takrat obkrožajo, malo s svojimi mislimi nekje daleč. Ampak tako realno prizemljena, kot sem le malokdaj. Ob ponedeljkih in petkih imam za kakšno uro priložnost pobegniti.
...srečanj z družino. Tisto, ki jo vidim vsak dan. Tisto, ki jo vidim enkrat v nekaj mesecih. Tudi tisto, ki jo imam priložnost srečati prvič po skoraj dvajsetih letih.
...pomladi. Zato ker mi zima morda res ni najljubša. Zato, ker bo prinesla pomlad neko novo poglavje. Zato, ker bo zopet topleje in bo dan daljši in bom malo bližje sandalom in kratkim hlačam.
...vikendov. Ko je hiša pospravljena in dam na mizo sveže rože in diši iz pečice. Ko imam čas za še kaj drugega, kot obvezne opravke. Ker gremo na dolge sprehode in zverinica zvečer od utrujenosti veselo smrči na tepihu, jaz pa imam čas za... karkoli si želim početi.
...postelje. Ker se moram nujno dobro naspati in zato, ker je pod odejo prijetno toplo in udobno. Zato, ker je moj happy place in če bi mi dovolili, bi se počasi odpravila na zimsko spanje in se prebudila enkrat marca, da ne bi zamudila petja ptic in velikonočne potice in prebujanja narave.
...podaljšanega vikenda. Kmalu.
...praznikov. Zato, ker bom lahko počivala. Zaradi vonja po cimetu. In ja, predvsem zaradi miru.
...izzivov, ki sem si jih zastavila. Ne kakšnih hudo intelektualnih, pa vendar.
...novega tattooja. Tudi. Kmalu.
In ob vseh teh čudovitih stvareh, ki se dogajajo in me čakajo, me vsak dan dvakrat ali trikrat, odvisno od dneva, s tira vržejo neke malenkosti. V normalnih okoliščinah me seveda ne bi, ampak moja razmajana bit v tem trenutku zajoka ob najmanjših pretresih. Veliko je tega, kar me jezi. Pa niti ne jezi, bolj moti. Sem tiho, ampak si mislim svoje...
...ob voznikih, ki se vozijo po avtocesti 80 km/h, ko jih pričneš prehitevat, pa pohodijo stopalko za gas, da se kar kadi za njimi. Ja...
...ob ljudeh, ki bi se ubili ob padcu z višine svojega ega, na nivo svojega IQ. Ne bom o tem kje jih srečujem in kdaj, ampak vsak dan so tam nekje.
...ob moških, ki ne prenesejo, da so ženske psihično in fizično močnejše od njih in bi vse po vrsti poslali za štedilnik in rojevat. Imam čudovito sporočilo za takšne, ampak ni primerno, da bi ga delila z javnostjo.
...ob ljudeh, ki niso niti približno sposobni opravit svojega dela kot bi se od njih pričakovalo, zato ga mimogrede podtaknejo nekomu drugemu. In se potem, za dobro opravljeno delo, trkajo po prsih.
...ob vseh, ki pretirano uporabljajo pomanjševalnice. Ker so nadležne. Ker ni vsaka beseda primerna za pomanjševalnico. In predvsem zato, ker se pogovor sliši kot v vrtcu. Najbolj nadležna, ki me je doletela v zadnjem času: Bohlončki. Resno?
...ob pretirano navdušenih ljudeh. Včasih je v redu, če ti kakšna stvar ni všeč.
...ob hudih pozitivcih. Ob tistih, ki vse vidijo skozi rožnata očala. Ob tistih, ki VEDNO menijo, da bo vse v redu. Ja, seveda bo vse v redu, ker tako nekako pač je. Ampak občasno moramo imeti tudi slab dan. Misliti, da ne bo nikoli več nič v redu. Jokati. Slišati od koga, da je življenje pač bedno. Se počtiti slabo. To ni prepovedano.
...ob hipsterjih in tistih, ki si to samo želijo biti, ker kar naprej iščejo nekaj, da bi bili posebni. Da bi izstopali. Ker so tako oh-in-sploh drugačni in tako neverjetno sploh-nisem-s-tega-sveta posebni.
...ob takšnih, ki svoje stavke pričenjajo z besedami Ti si še premlada, da bi to razumela in Tudi jaz sem tako mislila, ko sem bila tvojih let in Kako rad bi te srečal, ko boš mislila drugače... Ja, razumem, starejši ste kot jaz. Razumem, mislite, da ste zato dolžni deliti nasvete. Ampak, prosim, ne na takšen podcenjevalni način.
Krožim okrog vsega tega cirkusa, najraje bi se skrila pod odejo in se pretvarjala, da ne obstajam. Ali pa bila kar malo, vsaj za kakšen dan, nevidna. Zaprla bi oči in zamašila ušesa in se pretvarjala, da ne obstajam. Ker, resno, NUJNO potrebujem malo miru. Od vseh. Od vsega. Da se bom lahko v miru veselila in si mislila svoje. In brala. In načrtovala, ker do naslednjega sobotnega business meetinga mi ni ostalo več veliko časa.
Novim zmagam naproti.
