Vsak nov kraj, ki ga obiščem me malo vzame. Nekateri vrnejo v potrojeni meri, nekateri le vzamejo in me izpljunejo prazno. Brez čustev. Kot recimo Sarajevo. Trudila sem se dobiti kaj nazaj, pa sem odšla popolnoma prazna. Takšni kraji so le izkušnja in nič drugega.
In potem, vsake toliko časa pristaneš kje, kjer se ti zdi, da si neko svoje prejšnje življenje obstajal. Duše dvojčice v obliki mest. Krajev. Kot "moj" čudoviti Barbados, s tistimi čudovitimi, toplimi ljudmi. Mislila sem, da bo trajalo eno naslednje življenje, da bom zopet našla takšno toplino in občutek. Pa se je zgodilo čisto mimogrede. Grenada. V trenutku sem jo začutila. Njeno pristnost. Njeno preprostost.
Da bi začutil to, je potrebno med ljudi. Ne med turiste, med ljudi, ki kraj živijo in ga dihajo. Govoriti z njimi. Se družiti. Ne ocenjevati in soditi. Poslušati. Vprašati in pustiti, da odgovorijo.
Grenada je zelen otok. Kot St. Lucia. Dobi zadostno količino dežja, zato se paleta zelenih odtenkov kar ne konča, rastline pa imajo dobo rasti, oziroma cvetenja celo leto, ni t.i. dry season. Tako se z vsem zelenim prelivajo tudi druge barve, skoraj vse, kar si jih je moč zamisliti.
Je tudi otok začimb. Diši kot božično pecivo; po cimetu, ingverju, muškatnem oreščku, klinčkih in čokoladi. In vaniliji.
Okrog 600 m visok hrib je najvišji del otoka, tam se nahaja tudi jezero Grand Etang, v kraterju vulkana. Ugasnjenega ali spečega, kdo ve.
Leta 2004 je (po podatkih, ki sem jih izvedela od domačinov) 95% otoka uničil hurikan Ivan. Nekatere ceste in domovi so še danes v izredno slabem stanju, kar so še vedno posledice divjanja Ivana. Rekonstrukcije so drage, otok pa nima ravno veliko denarja. Tri glavne gospodarske panoge kmetijstvo, turizem in ribištvo prinesejo največ denarja. Turizem se očitno razvija, saj po celotnem otoku rastejo novi hoteli. V tem pa sama vidim dvorezen meč. Več turistov bo otoku sicer prineslo nekaj denarja. Seveda s predpostavko, da se vsi, ki pridemo sem, zavedamo, da je potrebno podpirati lokalno; kupovati od lokalnih pridelovalcev, jesti v restavracijah, ki so v lasti domačinov in ne verig, se voziti s taksiji in avtobusi, katerih lastniki so domačini. Ker, biti turist ni le privilegij tistih, ki si lahko privoščimo pot, ampak tudi dolžnost, da pomagamo ohranjati dobro v krajih, ki jih obiščemo. Da podpiramo prebivalce, ki potrebujejo prihodke in predvsem, da nekaj dni, ki jih preživimo skupaj z njimi, poskušamo vdihniti kar največ njihovega in dobro besedo širiti naprej.
Druga stran, ki pa ni tako dobra pa je, da veliko ljudi ne razmišlja tako; pridejo s svojimi jadrnicami in jahtami, vržejo sidro in uničujejo podmorske grebene, medtem, ko hrano in vse ostalo prinesejo s seboj. Več turistov pomeni tudi več onesnaženja, s katerim se težko spopadajo že sedaj. Pomeni več novejše infrastrukture, ki jo prinesejo tuji vlagatelji, kar pripelje vedno bogatejše priseljence in, posledično, izgubo prave identitete otoka. Težko sicer verjamem, da bi ljudem kot so tukaj, kar tako vzeli njihovo identiteto in bit, pa vendar... Barbados je že globje na tej poti in tista pristnost se je že nekoliko zameglila.
Torej, morda sem malo zašla s poti, ki sem si jo zadala s tem pisanjem, pa vendar. Malo antropologa v meni mi ne da miru, da ne bi izpostavila problema, ki ga sama vidim tukaj.
Ker, zelo nesrečna bi bila, če bi tako čudovitemu delu sveta karkoli vzelo njegovo sproščenost, dostopnost in velike, iskrene nasmehe, ki jih je velik del sveta že pozabil nekje v vsem hitenju in priganjanju na katerega smo bolj kot ne prostovoljno pristali.
