Nabiram in izbiram besede, da bi povedala kaj si mislim. Ne samo kaj si mislim, ampak predvsem to, kaj čutim. In to je najtežje. Ker nisem dobra z besedami, ker nisem dobra z razlagami, ko so te potrebne. Včasih izpadem popolnoma neartikulirana in zmedena. Nisem slab govornik, kadar je potrebno kaj povedati in vem kaj bom povedala mi gredo besede odlično z jezika. Vendar, kadar me kdo preseneti, potem ne vem kako bi ubesedila tisto, kar je v mojih mislih. Tako je pač.
Takrat bi najlažje recitirala besedilo kakšne pesmi, ki bi dobro opisala trenutek.
Ali pa mrmrala melodijo, ki me spominja na lepe trenutke, morda Stari laloški vals. Recimo.
Lažje bi bilo koga odriniti, kot pa povedati kaj si misliš. Ali pa koga kar objeti. In nikoli spustiti.
Najlažje, veliko lažje kot govorim, pišem. Nisem dober pisec, daleč od tega, ampak pisati je lažje.
Ker lahko razmislim, vdihnem vase vonje, pustim misli, da malo odtavajo in se vrnejo nazaj na temo. Lahko zbrišem in popravim ali pa preprosto pustim dvoumnosti interpretaciji drugih. Ker, tisti, ki vedo o čem govorim bodo že razumeli. Tisti, ki nimajo pojma o čem govorim si bodo verjetno predstavljali, da sem čudna. Ali pa nora.
Morda sem oboje skupaj. Zato, ker vsak od nas bije svoje bitke, ki se včasih ne končajo, pa svet okrog nas nima pojma o tem. Le nekateri. In tisti razumejo. Vedo.
Mislim zgodbe. Mislim domišljijo v kateri sem drugačna in smo vsi drugačni. Svet je drugačen, ti in jaz drugačna, sije neko drugo sonce in ponoči se vidi več zvezd. In, ko to napišem, zveni lepše kot, če bi povedala.
Zato včasih strmim, se nasmehnem in zamrmram nekaj v potrditev. Da malo zakrinkam svoja čustva. Ker, vsak sogovornik jih vzbuja. Nekateri močnejša kot drugi.
Pri nekaterih vidim samo odpiranje ust in prikimavam, pa nimam pojma kaj so povedali. Ne morem si pomagati, da bi bilo drugače. Čakam, da mine, da se obrnem in grem sovjo pot. Pri nekaterih strmim v oči, uživam in upam, da pogovor ne bo nikoli minil, pa čeprav govorim o popolnoma nepomembnih stvareh.
Vedno nabiram in izbiram prave besede. Čakam na pravi trenutek. Potem pa mine. In nisem povedala ničesar. Kot recimo sedaj. Ali pa morda razumejo samo tisti, ki znajo brati med vrsticami in delijo z menoj izkušnje podobnih bitk.
Konec dneva je tako vseeno. Ker smo na različnih polih.
torek, 23. december 2014
ponedeljek, 22. december 2014
Še eno leto
Počasi bo konec. Čeprav vlečemo nekatere obveznosti tudi preko novega leta in januarja ne pričenjamo popolnoma kot nepopisan list, je vseeno energija prava za začetek novih, svežih, drugačnih stvari, navad.
Tako kot vsako leto, brez zaobljub in visokoletečih načrtov, upam da bo naslednje leto boljše v nekaterih pogledih. Sploh zadnja dva mesece letošnjega leta nista bila ravno nekaj, s čimer bi se hvalil prijateljem.
Pa kljub temu, leto 2014 je bilo radodarno. Z dobrim. Lepim. Novim.
Je pa vzelo tudi svoje...
Začetek leta je bil tako ali tako v znamenju priprav na naslednji korak v najini zvezi, na poroko, ki sem se je tako zelo veselila. Čeprav je bila večina opravkov končana v zelo razumnem času in smo zadnja dva tedna urejali le še malenkosti, so prvi trije meseci tekli hitro, kot da bi vedeli, da se veselim začetka aprila.
In potem je le prišel april, z obiski sorodnikov, z vso družino in prijatelji ob naju. S čudovito pomladnim vremenom, ravno takrat, ko smo ga potrebovali. Z energijo tako visoko in čudovito, da bi si jo veljalo shraniti nekaj za te sive zimske mesece.
Konec aprila je prinesel izlet na Portugalsko, hladne in težke valove, neprecenljive sončne žarke in počitek. Portugalska je, kot je bila, še vedno neskončno čudovita.
Dan za dnem, počasi, smo priplezali do poletja, ki to niti ni bilo, pa vendar so bili dnevi dolgi in prijetni, narava čudovito zelena in osvežena. Z energijo še vedno na višku smo pričakali obisk sorodnikov in trije najbolj čudoviti dnevi so nam polepšali raziskovanje Slovenije v začetku julija.
Konec julija in pričetek avgusta se je vse nekoliko spremenilo in svet je postal nekoliko bolj hladen in jesenski. V prvih dneh avgusta, nedelja je bila, se je poslovila naša teta. Odšla je v druge dimenzije. Pa vendar je njena energija ostala, njen smeh še vedno malo odmeva, vam povem.
In potem, v sredini septembra, sva za mesec dni pustila vse za seboj, se usedla na letalo in šla. Malo sem, malo tja. Malo v znano, malo v neznano. Brez posebnih pričakovanj, pa vendar s toliko navdušenja, da ga je bilo težko skrivati. Ko sva na Brniku zaključila krog, sva bila polna vtisov, navdušena in srečna, da sva res uspela izvesti to, o čemer sva se tako dolgo pogovarjala.
V 2014 je moj rojstni dan prinesel nove številke, prav tako je novo desetletje pričel moj oče.
Vsako leto je tako drugačno od prejšnjega. Vsako prinese nove prepreke, nove napore, velikokrat tudi nove energije, veselja. Vesela sem za vsa nova življenja, ki so v letošnjem letu polepšala mojega. In žalostna za tista, ki so se ugasnila. Čeprav vem, da ne gre ustaviti kroga, vseeno pogrešam tiste, ki so odšli.
In na koncu, ne morem se pritoževati. H koncu gre še eno leto, ki sem ga živela, ne le preživela.
Tako kot vsako leto, brez zaobljub in visokoletečih načrtov, upam da bo naslednje leto boljše v nekaterih pogledih. Sploh zadnja dva mesece letošnjega leta nista bila ravno nekaj, s čimer bi se hvalil prijateljem.
Pa kljub temu, leto 2014 je bilo radodarno. Z dobrim. Lepim. Novim.
Je pa vzelo tudi svoje...
Začetek leta je bil tako ali tako v znamenju priprav na naslednji korak v najini zvezi, na poroko, ki sem se je tako zelo veselila. Čeprav je bila večina opravkov končana v zelo razumnem času in smo zadnja dva tedna urejali le še malenkosti, so prvi trije meseci tekli hitro, kot da bi vedeli, da se veselim začetka aprila.
In potem je le prišel april, z obiski sorodnikov, z vso družino in prijatelji ob naju. S čudovito pomladnim vremenom, ravno takrat, ko smo ga potrebovali. Z energijo tako visoko in čudovito, da bi si jo veljalo shraniti nekaj za te sive zimske mesece.
Konec aprila je prinesel izlet na Portugalsko, hladne in težke valove, neprecenljive sončne žarke in počitek. Portugalska je, kot je bila, še vedno neskončno čudovita.
Dan za dnem, počasi, smo priplezali do poletja, ki to niti ni bilo, pa vendar so bili dnevi dolgi in prijetni, narava čudovito zelena in osvežena. Z energijo še vedno na višku smo pričakali obisk sorodnikov in trije najbolj čudoviti dnevi so nam polepšali raziskovanje Slovenije v začetku julija.
Konec julija in pričetek avgusta se je vse nekoliko spremenilo in svet je postal nekoliko bolj hladen in jesenski. V prvih dneh avgusta, nedelja je bila, se je poslovila naša teta. Odšla je v druge dimenzije. Pa vendar je njena energija ostala, njen smeh še vedno malo odmeva, vam povem.
In potem, v sredini septembra, sva za mesec dni pustila vse za seboj, se usedla na letalo in šla. Malo sem, malo tja. Malo v znano, malo v neznano. Brez posebnih pričakovanj, pa vendar s toliko navdušenja, da ga je bilo težko skrivati. Ko sva na Brniku zaključila krog, sva bila polna vtisov, navdušena in srečna, da sva res uspela izvesti to, o čemer sva se tako dolgo pogovarjala.
V 2014 je moj rojstni dan prinesel nove številke, prav tako je novo desetletje pričel moj oče.
Vsako leto je tako drugačno od prejšnjega. Vsako prinese nove prepreke, nove napore, velikokrat tudi nove energije, veselja. Vesela sem za vsa nova življenja, ki so v letošnjem letu polepšala mojega. In žalostna za tista, ki so se ugasnila. Čeprav vem, da ne gre ustaviti kroga, vseeno pogrešam tiste, ki so odšli.
In na koncu, ne morem se pritoževati. H koncu gre še eno leto, ki sem ga živela, ne le preživela.
Ponedeljki so čisto v redu...
Ponedeljki niso tvoj dan, pravijo. Zakaj si tako slabe volje, sprašujejo kar naprej.
V bistvu pa zame ponedeljki niso nič kaj dosti drugačni od ostalih dni. Zjutraj vstanem, večino ponedeljkov se zbudim ob možu in včasih me še v postelji pozdravi zverinica, ki navdušeno maha z repom. Jutranji ritual kopalnice in kuhinje, včasih kar vsega naenkrat, potem pa se že odpravljam skozi vrata. Ker, dejstvo je, da raje to, kot da sem naličena, spim dlje.
Tako kot vsak dan, si tudi ob ponedeljkih v avtu vrtim najljubšo glasbo in zraven na ves glas prepevam. In se izogibam stresu s štetjem do 10 ali pa 100, odvisno od tega kakšne bedake imam pred seboj. Torej, ponedeljek je popolnoma enak vsem ostalim dnevom. Ne vem zakaj so vsi prepričani, da ponedeljki niso moji dnevi in da sem slabe volje.
Morda zato, ker takoj, ko stopim iz avta nekdo vsiljivo dreza vame kakšen je bil moj vikend, kako sem in podobna vprašanja, ki se ne tičejo nikogar, kot le in samo mene.
Če bi lahko vsem skupaj le zabrusila, da naj se brigajo zase, potem bi bil moj ponedeljek veliko lepši. Tako pa si, bolj kot ne iz vljudnosti nadenem blago telečji izraz, prisiljen nasmeh in izustim nek tako-tako odgovor. Potem pa seveda vsi mislijo, da sem slabe volje.
Niso krivi ponedeljki, ni krivo moje delo, krivo je to, da vsi drezajo vame. Jaz pač nisem people person in zavoljo narave svojega dela se trudim biti prijazna, v interakcijah, ki jih to isto delo zahteva od mene, vse ostalo pa je popolnoma odveč.
Današnji ponedeljek je pač eden tistih, ko sem bolj sproščena. Ker vem, da sledita dva tedna (no, malo manj) vzdušja, ko se ljudje malo umaknejo vase in k svojim družinam in je manj bedakov na cestah in je manj možnosti za tiste mimogrede pogovore z ljudmi.
Dva tedna, ko je svet lep, tudi kadar grem iz varnega zavetja svojega doma in družine.
V bistvu pa zame ponedeljki niso nič kaj dosti drugačni od ostalih dni. Zjutraj vstanem, večino ponedeljkov se zbudim ob možu in včasih me še v postelji pozdravi zverinica, ki navdušeno maha z repom. Jutranji ritual kopalnice in kuhinje, včasih kar vsega naenkrat, potem pa se že odpravljam skozi vrata. Ker, dejstvo je, da raje to, kot da sem naličena, spim dlje.
Tako kot vsak dan, si tudi ob ponedeljkih v avtu vrtim najljubšo glasbo in zraven na ves glas prepevam. In se izogibam stresu s štetjem do 10 ali pa 100, odvisno od tega kakšne bedake imam pred seboj. Torej, ponedeljek je popolnoma enak vsem ostalim dnevom. Ne vem zakaj so vsi prepričani, da ponedeljki niso moji dnevi in da sem slabe volje.
Morda zato, ker takoj, ko stopim iz avta nekdo vsiljivo dreza vame kakšen je bil moj vikend, kako sem in podobna vprašanja, ki se ne tičejo nikogar, kot le in samo mene.
Če bi lahko vsem skupaj le zabrusila, da naj se brigajo zase, potem bi bil moj ponedeljek veliko lepši. Tako pa si, bolj kot ne iz vljudnosti nadenem blago telečji izraz, prisiljen nasmeh in izustim nek tako-tako odgovor. Potem pa seveda vsi mislijo, da sem slabe volje.
Niso krivi ponedeljki, ni krivo moje delo, krivo je to, da vsi drezajo vame. Jaz pač nisem people person in zavoljo narave svojega dela se trudim biti prijazna, v interakcijah, ki jih to isto delo zahteva od mene, vse ostalo pa je popolnoma odveč.
Današnji ponedeljek je pač eden tistih, ko sem bolj sproščena. Ker vem, da sledita dva tedna (no, malo manj) vzdušja, ko se ljudje malo umaknejo vase in k svojim družinam in je manj bedakov na cestah in je manj možnosti za tiste mimogrede pogovore z ljudmi.
Dva tedna, ko je svet lep, tudi kadar grem iz varnega zavetja svojega doma in družine.
petek, 5. december 2014
Takšni dnevi
Prepolovljena na mene tukaj in mene tam,
z ostanki starih zgodb, odkruški obrabljenih trenutkov,
ki so se mi nalepili na kožo
in melodijami, ki sem jih postrgala iz medprostorov svojega življenja
pobiram tisto, kar je ostalo in se izmišljam na novo.
Sebe. Lažjo. Brez kovčkov, polnih prelomljenih obljub.
Kdaj pa kdaj se nam zgodi, da smo pretežki. Zase. Za druge. Da poskušamo biti srečni, kot da smo prejšnja življenja pustili na vmesni postaji in odšli. Potem pa, kar tako, nekega popoldneva ugotovimo, da vse skupaj ni tako lahko, da so se niti tako prepletle, da se je vanje ujelo vse, za kar smo mislili, da smo pustili po poti za seboj. Pa smo vlekli vse do sem. Do danes.
In verjetno še bomo.
Ker nekaterih niti ni mogoče kar tako razplesti.
z ostanki starih zgodb, odkruški obrabljenih trenutkov,
ki so se mi nalepili na kožo
in melodijami, ki sem jih postrgala iz medprostorov svojega življenja
pobiram tisto, kar je ostalo in se izmišljam na novo.
Sebe. Lažjo. Brez kovčkov, polnih prelomljenih obljub.
Kdaj pa kdaj se nam zgodi, da smo pretežki. Zase. Za druge. Da poskušamo biti srečni, kot da smo prejšnja življenja pustili na vmesni postaji in odšli. Potem pa, kar tako, nekega popoldneva ugotovimo, da vse skupaj ni tako lahko, da so se niti tako prepletle, da se je vanje ujelo vse, za kar smo mislili, da smo pustili po poti za seboj. Pa smo vlekli vse do sem. Do danes.
In verjetno še bomo.
Ker nekaterih niti ni mogoče kar tako razplesti.
Naročite se na:
Objave (Atom)