Nabiram in izbiram besede, da bi povedala kaj si mislim. Ne samo kaj si mislim, ampak predvsem to, kaj čutim. In to je najtežje. Ker nisem dobra z besedami, ker nisem dobra z razlagami, ko so te potrebne. Včasih izpadem popolnoma neartikulirana in zmedena. Nisem slab govornik, kadar je potrebno kaj povedati in vem kaj bom povedala mi gredo besede odlično z jezika. Vendar, kadar me kdo preseneti, potem ne vem kako bi ubesedila tisto, kar je v mojih mislih. Tako je pač.
Takrat bi najlažje recitirala besedilo kakšne pesmi, ki bi dobro opisala trenutek.
Ali pa mrmrala melodijo, ki me spominja na lepe trenutke, morda Stari laloški vals. Recimo.
Lažje bi bilo koga odriniti, kot pa povedati kaj si misliš. Ali pa koga kar objeti. In nikoli spustiti.
Najlažje, veliko lažje kot govorim, pišem. Nisem dober pisec, daleč od tega, ampak pisati je lažje.
Ker lahko razmislim, vdihnem vase vonje, pustim misli, da malo odtavajo in se vrnejo nazaj na temo. Lahko zbrišem in popravim ali pa preprosto pustim dvoumnosti interpretaciji drugih. Ker, tisti, ki vedo o čem govorim bodo že razumeli. Tisti, ki nimajo pojma o čem govorim si bodo verjetno predstavljali, da sem čudna. Ali pa nora.
Morda sem oboje skupaj. Zato, ker vsak od nas bije svoje bitke, ki se včasih ne končajo, pa svet okrog nas nima pojma o tem. Le nekateri. In tisti razumejo. Vedo.
Mislim zgodbe. Mislim domišljijo v kateri sem drugačna in smo vsi drugačni. Svet je drugačen, ti in jaz drugačna, sije neko drugo sonce in ponoči se vidi več zvezd. In, ko to napišem, zveni lepše kot, če bi povedala.
Zato včasih strmim, se nasmehnem in zamrmram nekaj v potrditev. Da malo zakrinkam svoja čustva. Ker, vsak sogovornik jih vzbuja. Nekateri močnejša kot drugi.
Pri nekaterih vidim samo odpiranje ust in prikimavam, pa nimam pojma kaj so povedali. Ne morem si pomagati, da bi bilo drugače. Čakam, da mine, da se obrnem in grem sovjo pot. Pri nekaterih strmim v oči, uživam in upam, da pogovor ne bo nikoli minil, pa čeprav govorim o popolnoma nepomembnih stvareh.
Vedno nabiram in izbiram prave besede. Čakam na pravi trenutek. Potem pa mine. In nisem povedala ničesar. Kot recimo sedaj. Ali pa morda razumejo samo tisti, ki znajo brati med vrsticami in delijo z menoj izkušnje podobnih bitk.
Konec dneva je tako vseeno. Ker smo na različnih polih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar