Počasi bo konec. Čeprav vlečemo nekatere obveznosti tudi preko novega leta in januarja ne pričenjamo popolnoma kot nepopisan list, je vseeno energija prava za začetek novih, svežih, drugačnih stvari, navad.
Tako kot vsako leto, brez zaobljub in visokoletečih načrtov, upam da bo naslednje leto boljše v nekaterih pogledih. Sploh zadnja dva mesece letošnjega leta nista bila ravno nekaj, s čimer bi se hvalil prijateljem.
Pa kljub temu, leto 2014 je bilo radodarno. Z dobrim. Lepim. Novim.
Je pa vzelo tudi svoje...
Začetek leta je bil tako ali tako v znamenju priprav na naslednji korak v najini zvezi, na poroko, ki sem se je tako zelo veselila. Čeprav je bila večina opravkov končana v zelo razumnem času in smo zadnja dva tedna urejali le še malenkosti, so prvi trije meseci tekli hitro, kot da bi vedeli, da se veselim začetka aprila.
In potem je le prišel april, z obiski sorodnikov, z vso družino in prijatelji ob naju. S čudovito pomladnim vremenom, ravno takrat, ko smo ga potrebovali. Z energijo tako visoko in čudovito, da bi si jo veljalo shraniti nekaj za te sive zimske mesece.
Konec aprila je prinesel izlet na Portugalsko, hladne in težke valove, neprecenljive sončne žarke in počitek. Portugalska je, kot je bila, še vedno neskončno čudovita.
Dan za dnem, počasi, smo priplezali do poletja, ki to niti ni bilo, pa vendar so bili dnevi dolgi in prijetni, narava čudovito zelena in osvežena. Z energijo še vedno na višku smo pričakali obisk sorodnikov in trije najbolj čudoviti dnevi so nam polepšali raziskovanje Slovenije v začetku julija.
Konec julija in pričetek avgusta se je vse nekoliko spremenilo in svet je postal nekoliko bolj hladen in jesenski. V prvih dneh avgusta, nedelja je bila, se je poslovila naša teta. Odšla je v druge dimenzije. Pa vendar je njena energija ostala, njen smeh še vedno malo odmeva, vam povem.
In potem, v sredini septembra, sva za mesec dni pustila vse za seboj, se usedla na letalo in šla. Malo sem, malo tja. Malo v znano, malo v neznano. Brez posebnih pričakovanj, pa vendar s toliko navdušenja, da ga je bilo težko skrivati. Ko sva na Brniku zaključila krog, sva bila polna vtisov, navdušena in srečna, da sva res uspela izvesti to, o čemer sva se tako dolgo pogovarjala.
V 2014 je moj rojstni dan prinesel nove številke, prav tako je novo desetletje pričel moj oče.
Vsako leto je tako drugačno od prejšnjega. Vsako prinese nove prepreke, nove napore, velikokrat tudi nove energije, veselja. Vesela sem za vsa nova življenja, ki so v letošnjem letu polepšala mojega. In žalostna za tista, ki so se ugasnila. Čeprav vem, da ne gre ustaviti kroga, vseeno pogrešam tiste, ki so odšli.
In na koncu, ne morem se pritoževati. H koncu gre še eno leto, ki sem ga živela, ne le preživela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar