Ponedeljki niso tvoj dan, pravijo. Zakaj si tako slabe volje, sprašujejo kar naprej.
V bistvu pa zame ponedeljki niso nič kaj dosti drugačni od ostalih dni. Zjutraj vstanem, večino ponedeljkov se zbudim ob možu in včasih me še v postelji pozdravi zverinica, ki navdušeno maha z repom. Jutranji ritual kopalnice in kuhinje, včasih kar vsega naenkrat, potem pa se že odpravljam skozi vrata. Ker, dejstvo je, da raje to, kot da sem naličena, spim dlje.
Tako kot vsak dan, si tudi ob ponedeljkih v avtu vrtim najljubšo glasbo in zraven na ves glas prepevam. In se izogibam stresu s štetjem do 10 ali pa 100, odvisno od tega kakšne bedake imam pred seboj. Torej, ponedeljek je popolnoma enak vsem ostalim dnevom. Ne vem zakaj so vsi prepričani, da ponedeljki niso moji dnevi in da sem slabe volje.
Morda zato, ker takoj, ko stopim iz avta nekdo vsiljivo dreza vame kakšen je bil moj vikend, kako sem in podobna vprašanja, ki se ne tičejo nikogar, kot le in samo mene.
Če bi lahko vsem skupaj le zabrusila, da naj se brigajo zase, potem bi bil moj ponedeljek veliko lepši. Tako pa si, bolj kot ne iz vljudnosti nadenem blago telečji izraz, prisiljen nasmeh in izustim nek tako-tako odgovor. Potem pa seveda vsi mislijo, da sem slabe volje.
Niso krivi ponedeljki, ni krivo moje delo, krivo je to, da vsi drezajo vame. Jaz pač nisem people person in zavoljo narave svojega dela se trudim biti prijazna, v interakcijah, ki jih to isto delo zahteva od mene, vse ostalo pa je popolnoma odveč.
Današnji ponedeljek je pač eden tistih, ko sem bolj sproščena. Ker vem, da sledita dva tedna (no, malo manj) vzdušja, ko se ljudje malo umaknejo vase in k svojim družinam in je manj bedakov na cestah in je manj možnosti za tiste mimogrede pogovore z ljudmi.
Dva tedna, ko je svet lep, tudi kadar grem iz varnega zavetja svojega doma in družine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar