Nabiram in izbiram besede, da bi povedala kaj si mislim. Ne samo kaj si mislim, ampak predvsem to, kaj čutim. In to je najtežje. Ker nisem dobra z besedami, ker nisem dobra z razlagami, ko so te potrebne. Včasih izpadem popolnoma neartikulirana in zmedena. Nisem slab govornik, kadar je potrebno kaj povedati in vem kaj bom povedala mi gredo besede odlično z jezika. Vendar, kadar me kdo preseneti, potem ne vem kako bi ubesedila tisto, kar je v mojih mislih. Tako je pač.
Takrat bi najlažje recitirala besedilo kakšne pesmi, ki bi dobro opisala trenutek.
Ali pa mrmrala melodijo, ki me spominja na lepe trenutke, morda Stari laloški vals. Recimo.
Lažje bi bilo koga odriniti, kot pa povedati kaj si misliš. Ali pa koga kar objeti. In nikoli spustiti.
Najlažje, veliko lažje kot govorim, pišem. Nisem dober pisec, daleč od tega, ampak pisati je lažje.
Ker lahko razmislim, vdihnem vase vonje, pustim misli, da malo odtavajo in se vrnejo nazaj na temo. Lahko zbrišem in popravim ali pa preprosto pustim dvoumnosti interpretaciji drugih. Ker, tisti, ki vedo o čem govorim bodo že razumeli. Tisti, ki nimajo pojma o čem govorim si bodo verjetno predstavljali, da sem čudna. Ali pa nora.
Morda sem oboje skupaj. Zato, ker vsak od nas bije svoje bitke, ki se včasih ne končajo, pa svet okrog nas nima pojma o tem. Le nekateri. In tisti razumejo. Vedo.
Mislim zgodbe. Mislim domišljijo v kateri sem drugačna in smo vsi drugačni. Svet je drugačen, ti in jaz drugačna, sije neko drugo sonce in ponoči se vidi več zvezd. In, ko to napišem, zveni lepše kot, če bi povedala.
Zato včasih strmim, se nasmehnem in zamrmram nekaj v potrditev. Da malo zakrinkam svoja čustva. Ker, vsak sogovornik jih vzbuja. Nekateri močnejša kot drugi.
Pri nekaterih vidim samo odpiranje ust in prikimavam, pa nimam pojma kaj so povedali. Ne morem si pomagati, da bi bilo drugače. Čakam, da mine, da se obrnem in grem sovjo pot. Pri nekaterih strmim v oči, uživam in upam, da pogovor ne bo nikoli minil, pa čeprav govorim o popolnoma nepomembnih stvareh.
Vedno nabiram in izbiram prave besede. Čakam na pravi trenutek. Potem pa mine. In nisem povedala ničesar. Kot recimo sedaj. Ali pa morda razumejo samo tisti, ki znajo brati med vrsticami in delijo z menoj izkušnje podobnih bitk.
Konec dneva je tako vseeno. Ker smo na različnih polih.
torek, 23. december 2014
ponedeljek, 22. december 2014
Še eno leto
Počasi bo konec. Čeprav vlečemo nekatere obveznosti tudi preko novega leta in januarja ne pričenjamo popolnoma kot nepopisan list, je vseeno energija prava za začetek novih, svežih, drugačnih stvari, navad.
Tako kot vsako leto, brez zaobljub in visokoletečih načrtov, upam da bo naslednje leto boljše v nekaterih pogledih. Sploh zadnja dva mesece letošnjega leta nista bila ravno nekaj, s čimer bi se hvalil prijateljem.
Pa kljub temu, leto 2014 je bilo radodarno. Z dobrim. Lepim. Novim.
Je pa vzelo tudi svoje...
Začetek leta je bil tako ali tako v znamenju priprav na naslednji korak v najini zvezi, na poroko, ki sem se je tako zelo veselila. Čeprav je bila večina opravkov končana v zelo razumnem času in smo zadnja dva tedna urejali le še malenkosti, so prvi trije meseci tekli hitro, kot da bi vedeli, da se veselim začetka aprila.
In potem je le prišel april, z obiski sorodnikov, z vso družino in prijatelji ob naju. S čudovito pomladnim vremenom, ravno takrat, ko smo ga potrebovali. Z energijo tako visoko in čudovito, da bi si jo veljalo shraniti nekaj za te sive zimske mesece.
Konec aprila je prinesel izlet na Portugalsko, hladne in težke valove, neprecenljive sončne žarke in počitek. Portugalska je, kot je bila, še vedno neskončno čudovita.
Dan za dnem, počasi, smo priplezali do poletja, ki to niti ni bilo, pa vendar so bili dnevi dolgi in prijetni, narava čudovito zelena in osvežena. Z energijo še vedno na višku smo pričakali obisk sorodnikov in trije najbolj čudoviti dnevi so nam polepšali raziskovanje Slovenije v začetku julija.
Konec julija in pričetek avgusta se je vse nekoliko spremenilo in svet je postal nekoliko bolj hladen in jesenski. V prvih dneh avgusta, nedelja je bila, se je poslovila naša teta. Odšla je v druge dimenzije. Pa vendar je njena energija ostala, njen smeh še vedno malo odmeva, vam povem.
In potem, v sredini septembra, sva za mesec dni pustila vse za seboj, se usedla na letalo in šla. Malo sem, malo tja. Malo v znano, malo v neznano. Brez posebnih pričakovanj, pa vendar s toliko navdušenja, da ga je bilo težko skrivati. Ko sva na Brniku zaključila krog, sva bila polna vtisov, navdušena in srečna, da sva res uspela izvesti to, o čemer sva se tako dolgo pogovarjala.
V 2014 je moj rojstni dan prinesel nove številke, prav tako je novo desetletje pričel moj oče.
Vsako leto je tako drugačno od prejšnjega. Vsako prinese nove prepreke, nove napore, velikokrat tudi nove energije, veselja. Vesela sem za vsa nova življenja, ki so v letošnjem letu polepšala mojega. In žalostna za tista, ki so se ugasnila. Čeprav vem, da ne gre ustaviti kroga, vseeno pogrešam tiste, ki so odšli.
In na koncu, ne morem se pritoževati. H koncu gre še eno leto, ki sem ga živela, ne le preživela.
Tako kot vsako leto, brez zaobljub in visokoletečih načrtov, upam da bo naslednje leto boljše v nekaterih pogledih. Sploh zadnja dva mesece letošnjega leta nista bila ravno nekaj, s čimer bi se hvalil prijateljem.
Pa kljub temu, leto 2014 je bilo radodarno. Z dobrim. Lepim. Novim.
Je pa vzelo tudi svoje...
Začetek leta je bil tako ali tako v znamenju priprav na naslednji korak v najini zvezi, na poroko, ki sem se je tako zelo veselila. Čeprav je bila večina opravkov končana v zelo razumnem času in smo zadnja dva tedna urejali le še malenkosti, so prvi trije meseci tekli hitro, kot da bi vedeli, da se veselim začetka aprila.
In potem je le prišel april, z obiski sorodnikov, z vso družino in prijatelji ob naju. S čudovito pomladnim vremenom, ravno takrat, ko smo ga potrebovali. Z energijo tako visoko in čudovito, da bi si jo veljalo shraniti nekaj za te sive zimske mesece.
Konec aprila je prinesel izlet na Portugalsko, hladne in težke valove, neprecenljive sončne žarke in počitek. Portugalska je, kot je bila, še vedno neskončno čudovita.
Dan za dnem, počasi, smo priplezali do poletja, ki to niti ni bilo, pa vendar so bili dnevi dolgi in prijetni, narava čudovito zelena in osvežena. Z energijo še vedno na višku smo pričakali obisk sorodnikov in trije najbolj čudoviti dnevi so nam polepšali raziskovanje Slovenije v začetku julija.
Konec julija in pričetek avgusta se je vse nekoliko spremenilo in svet je postal nekoliko bolj hladen in jesenski. V prvih dneh avgusta, nedelja je bila, se je poslovila naša teta. Odšla je v druge dimenzije. Pa vendar je njena energija ostala, njen smeh še vedno malo odmeva, vam povem.
In potem, v sredini septembra, sva za mesec dni pustila vse za seboj, se usedla na letalo in šla. Malo sem, malo tja. Malo v znano, malo v neznano. Brez posebnih pričakovanj, pa vendar s toliko navdušenja, da ga je bilo težko skrivati. Ko sva na Brniku zaključila krog, sva bila polna vtisov, navdušena in srečna, da sva res uspela izvesti to, o čemer sva se tako dolgo pogovarjala.
V 2014 je moj rojstni dan prinesel nove številke, prav tako je novo desetletje pričel moj oče.
Vsako leto je tako drugačno od prejšnjega. Vsako prinese nove prepreke, nove napore, velikokrat tudi nove energije, veselja. Vesela sem za vsa nova življenja, ki so v letošnjem letu polepšala mojega. In žalostna za tista, ki so se ugasnila. Čeprav vem, da ne gre ustaviti kroga, vseeno pogrešam tiste, ki so odšli.
In na koncu, ne morem se pritoževati. H koncu gre še eno leto, ki sem ga živela, ne le preživela.
Ponedeljki so čisto v redu...
Ponedeljki niso tvoj dan, pravijo. Zakaj si tako slabe volje, sprašujejo kar naprej.
V bistvu pa zame ponedeljki niso nič kaj dosti drugačni od ostalih dni. Zjutraj vstanem, večino ponedeljkov se zbudim ob možu in včasih me še v postelji pozdravi zverinica, ki navdušeno maha z repom. Jutranji ritual kopalnice in kuhinje, včasih kar vsega naenkrat, potem pa se že odpravljam skozi vrata. Ker, dejstvo je, da raje to, kot da sem naličena, spim dlje.
Tako kot vsak dan, si tudi ob ponedeljkih v avtu vrtim najljubšo glasbo in zraven na ves glas prepevam. In se izogibam stresu s štetjem do 10 ali pa 100, odvisno od tega kakšne bedake imam pred seboj. Torej, ponedeljek je popolnoma enak vsem ostalim dnevom. Ne vem zakaj so vsi prepričani, da ponedeljki niso moji dnevi in da sem slabe volje.
Morda zato, ker takoj, ko stopim iz avta nekdo vsiljivo dreza vame kakšen je bil moj vikend, kako sem in podobna vprašanja, ki se ne tičejo nikogar, kot le in samo mene.
Če bi lahko vsem skupaj le zabrusila, da naj se brigajo zase, potem bi bil moj ponedeljek veliko lepši. Tako pa si, bolj kot ne iz vljudnosti nadenem blago telečji izraz, prisiljen nasmeh in izustim nek tako-tako odgovor. Potem pa seveda vsi mislijo, da sem slabe volje.
Niso krivi ponedeljki, ni krivo moje delo, krivo je to, da vsi drezajo vame. Jaz pač nisem people person in zavoljo narave svojega dela se trudim biti prijazna, v interakcijah, ki jih to isto delo zahteva od mene, vse ostalo pa je popolnoma odveč.
Današnji ponedeljek je pač eden tistih, ko sem bolj sproščena. Ker vem, da sledita dva tedna (no, malo manj) vzdušja, ko se ljudje malo umaknejo vase in k svojim družinam in je manj bedakov na cestah in je manj možnosti za tiste mimogrede pogovore z ljudmi.
Dva tedna, ko je svet lep, tudi kadar grem iz varnega zavetja svojega doma in družine.
V bistvu pa zame ponedeljki niso nič kaj dosti drugačni od ostalih dni. Zjutraj vstanem, večino ponedeljkov se zbudim ob možu in včasih me še v postelji pozdravi zverinica, ki navdušeno maha z repom. Jutranji ritual kopalnice in kuhinje, včasih kar vsega naenkrat, potem pa se že odpravljam skozi vrata. Ker, dejstvo je, da raje to, kot da sem naličena, spim dlje.
Tako kot vsak dan, si tudi ob ponedeljkih v avtu vrtim najljubšo glasbo in zraven na ves glas prepevam. In se izogibam stresu s štetjem do 10 ali pa 100, odvisno od tega kakšne bedake imam pred seboj. Torej, ponedeljek je popolnoma enak vsem ostalim dnevom. Ne vem zakaj so vsi prepričani, da ponedeljki niso moji dnevi in da sem slabe volje.
Morda zato, ker takoj, ko stopim iz avta nekdo vsiljivo dreza vame kakšen je bil moj vikend, kako sem in podobna vprašanja, ki se ne tičejo nikogar, kot le in samo mene.
Če bi lahko vsem skupaj le zabrusila, da naj se brigajo zase, potem bi bil moj ponedeljek veliko lepši. Tako pa si, bolj kot ne iz vljudnosti nadenem blago telečji izraz, prisiljen nasmeh in izustim nek tako-tako odgovor. Potem pa seveda vsi mislijo, da sem slabe volje.
Niso krivi ponedeljki, ni krivo moje delo, krivo je to, da vsi drezajo vame. Jaz pač nisem people person in zavoljo narave svojega dela se trudim biti prijazna, v interakcijah, ki jih to isto delo zahteva od mene, vse ostalo pa je popolnoma odveč.
Današnji ponedeljek je pač eden tistih, ko sem bolj sproščena. Ker vem, da sledita dva tedna (no, malo manj) vzdušja, ko se ljudje malo umaknejo vase in k svojim družinam in je manj bedakov na cestah in je manj možnosti za tiste mimogrede pogovore z ljudmi.
Dva tedna, ko je svet lep, tudi kadar grem iz varnega zavetja svojega doma in družine.
petek, 5. december 2014
Takšni dnevi
Prepolovljena na mene tukaj in mene tam,
z ostanki starih zgodb, odkruški obrabljenih trenutkov,
ki so se mi nalepili na kožo
in melodijami, ki sem jih postrgala iz medprostorov svojega življenja
pobiram tisto, kar je ostalo in se izmišljam na novo.
Sebe. Lažjo. Brez kovčkov, polnih prelomljenih obljub.
Kdaj pa kdaj se nam zgodi, da smo pretežki. Zase. Za druge. Da poskušamo biti srečni, kot da smo prejšnja življenja pustili na vmesni postaji in odšli. Potem pa, kar tako, nekega popoldneva ugotovimo, da vse skupaj ni tako lahko, da so se niti tako prepletle, da se je vanje ujelo vse, za kar smo mislili, da smo pustili po poti za seboj. Pa smo vlekli vse do sem. Do danes.
In verjetno še bomo.
Ker nekaterih niti ni mogoče kar tako razplesti.
z ostanki starih zgodb, odkruški obrabljenih trenutkov,
ki so se mi nalepili na kožo
in melodijami, ki sem jih postrgala iz medprostorov svojega življenja
pobiram tisto, kar je ostalo in se izmišljam na novo.
Sebe. Lažjo. Brez kovčkov, polnih prelomljenih obljub.
Kdaj pa kdaj se nam zgodi, da smo pretežki. Zase. Za druge. Da poskušamo biti srečni, kot da smo prejšnja življenja pustili na vmesni postaji in odšli. Potem pa, kar tako, nekega popoldneva ugotovimo, da vse skupaj ni tako lahko, da so se niti tako prepletle, da se je vanje ujelo vse, za kar smo mislili, da smo pustili po poti za seboj. Pa smo vlekli vse do sem. Do danes.
In verjetno še bomo.
Ker nekaterih niti ni mogoče kar tako razplesti.
ponedeljek, 24. november 2014
Drugi svetovi
Včasih je dom samo neka prehodna postaja, ko se loviš med enim in drugim svetom.
In včasih so ljudje, ki jih srečuješ vsak dan samo tujci, ki jih bežno pogledaš in veš, da jih ne boš nikoli več srečal.
Včasih so dnevi daljši kot meseci in se minuta vleče nekaj dni.
Včasih se svetovi malo pomešajo in se znajdemo v enem izmed njih, ki morda ni naš.
In so vse besede odveč in vsa srečanja napor. Jutranje vstajanje bolečina, ki izvira nekje iz hrbtenice in vibrira do lasnih mešičkov. Rutina je odklenjen zapor, iz katerega ne zmoremo narediti enega koraka, za drugačno pot naslednjih tisočih.
Včasih ujamem ritem. In gre.
Večino dni sem le tujec, ujet v mestu, ki ga ne mara. Potnik na postaji, na kateri ni mislil izstopiti, ki čaka, da končno pride njegov vlak.
Od stanja na mestu me bolijo noge, od vedno istih vonjav želodec.
Čeprav gledam naprej, me tok ljudi obrača nazaj. In postajam utrujena.
Naprej bo treba. Toliko je še drugega. Drugačnega.
In včasih so ljudje, ki jih srečuješ vsak dan samo tujci, ki jih bežno pogledaš in veš, da jih ne boš nikoli več srečal.
Včasih so dnevi daljši kot meseci in se minuta vleče nekaj dni.
Včasih se svetovi malo pomešajo in se znajdemo v enem izmed njih, ki morda ni naš.
In so vse besede odveč in vsa srečanja napor. Jutranje vstajanje bolečina, ki izvira nekje iz hrbtenice in vibrira do lasnih mešičkov. Rutina je odklenjen zapor, iz katerega ne zmoremo narediti enega koraka, za drugačno pot naslednjih tisočih.
Včasih ujamem ritem. In gre.
Večino dni sem le tujec, ujet v mestu, ki ga ne mara. Potnik na postaji, na kateri ni mislil izstopiti, ki čaka, da končno pride njegov vlak.
Od stanja na mestu me bolijo noge, od vedno istih vonjav želodec.
Čeprav gledam naprej, me tok ljudi obrača nazaj. In postajam utrujena.
Naprej bo treba. Toliko je še drugega. Drugačnega.
ponedeljek, 17. november 2014
Krivi smo sami
Nasičeni smo s sranjem, do konca. Res, živimo v dobi nekega hiperkapitalizma in potrošništva in dejstvo je, da je to bila le naslednja evolucijska stopnja družbenega sistema, ki smo jo dosegli, kar je logično sledilo vsem prejšnjim. Danes lahko, na našo srečo ali žalost, dobimo vse česar si želimo. Nov mobilni telefon, nov računalnik, oblačila, čevlje, še pri hrani lahko izbiramo neka živila, ki so prej modne smernice kot karkoli drugega. Zaradi hitrih internetnih povezav, hitrega pretoka denarja, mobilne telefonije in drugega, kar naj nam bi lajšalo življenje, smo obsedeni z lovljenjem minut, ko zamujamo na sestanke, na katere gremo zgolj zato, ker bomo morda nekoč neko storitev podjetja potrebovali, ne pa zato, ker bi resnično imeli namen, da se nekaj dogovorimo, lovimo sekunde, ko po dvanajstih urah strmenja v računalnik in psihične vojne s samim seboj ali nam bo uspelo dokončati projekt ali ne, želimo priti do časa še v banko, na pošto, ker delovni čas teh ustanove pač ni prilagojen obdobju v katerem živimo. Prelagamo fiktivne zneske z našega računa, na račune podjetji, ki nam prodajajo svoje storitve. Veliko je takšnih, ki jih v resnici sploh ne bi potrebovali, ampak nas s svojimi reklamnimi kampanjami prepričajo, da brez njihovega izdelka ali usluge ne bomo preživeli.
Naš prosti čas je kupil naš delodajalec. Čeprav nas pogodbe zavezujejo k 40-urnem delavniku, ki ga včasih opravimo že do srede, nam velikodušno dodelijo tudi mobilne telefone, na katere naj bi bili dosegljivi kar ves čas. Nihče ne pomisli, da se v petek ob peti uri popoldne ne boš oglasil na telefon, ker si ravno sredi poznega kosila s svojo družino. Zasluženega. Včasih si drznejo vzeti tudi naše vikende. Ker je vse tako nujno. In nam, ker imamo že tako oprane možgane z idejo, da je potrebno na delovnem mestu pregoreti, poleg uživati v tem in se potem glasno tolči po prsih, da si zbolel, ker si bil v službi več kot doma, se to zdi popolnoma sprejemljivo. Ne samo to, še slabo vest imamo, če včasih čemu rečemo ne. Najslabše pri vsem tem je, da smo sami krivi, ker je tako. Ker nikoli nič ne rečemo, ampak smo tiho in vse naredimo.
Z vseh strani nas zasipajo z novicami o finančni krizi, slabi politiki, propadanjem podjetij, vedno slabšim šolskim in zdravstvenim sistemom. In mi, zopet, kot spužve vpijamo te informacije in iščemo izgovore za vse v tem stanju, brez da bi se zavedali, da so vsa takšna sranja lahko zelo hitro ustvarjena umetno. Da ljudi držijo v strahu, da trepetajo za svoje službe, hiše,... in zato še bolj tiho, še trdneje delajo. Tisti, ki so ogledalo in gonilo naše države, pa so tisti, ki najmanj delajo. Ki živijo v nekih svojih oblakih obsojanja eden drugega, iskanja krivca za lastno nesposobnost, igranja žrtev za vsako lastno napako, sedijo na več stolčkih naenkrat, (le redki od teh stolčkov so v zaporu, kamor sodijo) in se nam, vsem ostalim posmehujejo v obraz.
Ampak, sami smo si krivi. Kot sem že napisala. Ni kriv Cankar, ki nas je označil za hlapce in nam dal izgovor za to, da nam sedaj lahko lomijo hrbtenice. Niso krivi tirani, absolutisti in imperialisti, ki so nam vladali skozi zgodovino. In ne, niso krivi današnji bledoličneži, katerih primerjava s človeško ribico je žalitev za slednjo, da se tako uklanjamo vsemu, kar nam vržejo pod nos. V kolektivni zavesti naroda je premalo volje. V kolektivnem spominu pa očitno velike luknje.
Kakorkoli že, naše generacije so že na neki poti, na kateri smo se malo že morali prebijati, postati močni, za naprej se bomo že znašli. Bolj me skrbi za naslednje generacije, ki jih starši ujčkajo, kot da so iz vate, ki jim nihče ne sme ničesar reči, za katere so povprečni rezultati odlični, ker otroke moraš samo hvaliti, ki živijo v virtualni realnosti in sploh ne vidijo dnevne svetlobe več dni skupaj in so že sedaj preobremenjeni z vsemi tečaji, dejavnostmi in športi, da bi se jim kasneje dalo postaviti zase. Skrbi me zanje, ker ne smejo več piti mleka, jesti mesa, ne smejo se cepit proti boleznim, ki smo jih končno uspeli izkoreniniti, ne smejo v mrazu iz hiše,... Skrbi me zanje, ker si na socialnih omrežjih za profilno fotografijo nastavijo Kim Kardashian in idolizirajo osebnosti iz resničnostih šovov. Postajajo zombiji, ki ne bodo znali ločiti med virtualnim svetom in resničnostjo. In, ki kmalu ne bodo več vedeli kako je govoriti z nekom brez elektronskega posrednika, se dotakniti človeka, iti z mamo v naravo, se vsaj za nekaj dni odklopiti z vseh naprav in uživati v tej čudoviti naravi okrog nas in uživati v družbi svoje družine. Vse to ne dela močnejših ljudi, vse to ne oblikuje ljudi, ki bi se bili pripravljeni postaviti zase, ampak ljudi, ki bodo čakali, da se nekaj zgodi, ki bodo klonili prvič, ko jih bo kdo malo grše pogledal.
Razlog za takšno razmišljanje ni, da sem se postarala. Niti ni, da bi bila hudo proti sistemu in dostopnosti virov, ker to tudi sama s pridom izkoriščam. Ne želim posegati v razmišljanje posameznikov, ker vsak ve zakaj se je za nekaj odločil. Vendar pa moje razmišljanje izhaja iz tega, da smo šli kot družba v skrajnosti. V dobre in slabe. In zaradi tega izgubili ravnotežje. Padli smo v globoko sranje. Iz katerega bo težje ven, če bomo kar naprej iskali krivca v drugih.
Naš prosti čas je kupil naš delodajalec. Čeprav nas pogodbe zavezujejo k 40-urnem delavniku, ki ga včasih opravimo že do srede, nam velikodušno dodelijo tudi mobilne telefone, na katere naj bi bili dosegljivi kar ves čas. Nihče ne pomisli, da se v petek ob peti uri popoldne ne boš oglasil na telefon, ker si ravno sredi poznega kosila s svojo družino. Zasluženega. Včasih si drznejo vzeti tudi naše vikende. Ker je vse tako nujno. In nam, ker imamo že tako oprane možgane z idejo, da je potrebno na delovnem mestu pregoreti, poleg uživati v tem in se potem glasno tolči po prsih, da si zbolel, ker si bil v službi več kot doma, se to zdi popolnoma sprejemljivo. Ne samo to, še slabo vest imamo, če včasih čemu rečemo ne. Najslabše pri vsem tem je, da smo sami krivi, ker je tako. Ker nikoli nič ne rečemo, ampak smo tiho in vse naredimo.
Z vseh strani nas zasipajo z novicami o finančni krizi, slabi politiki, propadanjem podjetij, vedno slabšim šolskim in zdravstvenim sistemom. In mi, zopet, kot spužve vpijamo te informacije in iščemo izgovore za vse v tem stanju, brez da bi se zavedali, da so vsa takšna sranja lahko zelo hitro ustvarjena umetno. Da ljudi držijo v strahu, da trepetajo za svoje službe, hiše,... in zato še bolj tiho, še trdneje delajo. Tisti, ki so ogledalo in gonilo naše države, pa so tisti, ki najmanj delajo. Ki živijo v nekih svojih oblakih obsojanja eden drugega, iskanja krivca za lastno nesposobnost, igranja žrtev za vsako lastno napako, sedijo na več stolčkih naenkrat, (le redki od teh stolčkov so v zaporu, kamor sodijo) in se nam, vsem ostalim posmehujejo v obraz.
Ampak, sami smo si krivi. Kot sem že napisala. Ni kriv Cankar, ki nas je označil za hlapce in nam dal izgovor za to, da nam sedaj lahko lomijo hrbtenice. Niso krivi tirani, absolutisti in imperialisti, ki so nam vladali skozi zgodovino. In ne, niso krivi današnji bledoličneži, katerih primerjava s človeško ribico je žalitev za slednjo, da se tako uklanjamo vsemu, kar nam vržejo pod nos. V kolektivni zavesti naroda je premalo volje. V kolektivnem spominu pa očitno velike luknje.
Kakorkoli že, naše generacije so že na neki poti, na kateri smo se malo že morali prebijati, postati močni, za naprej se bomo že znašli. Bolj me skrbi za naslednje generacije, ki jih starši ujčkajo, kot da so iz vate, ki jim nihče ne sme ničesar reči, za katere so povprečni rezultati odlični, ker otroke moraš samo hvaliti, ki živijo v virtualni realnosti in sploh ne vidijo dnevne svetlobe več dni skupaj in so že sedaj preobremenjeni z vsemi tečaji, dejavnostmi in športi, da bi se jim kasneje dalo postaviti zase. Skrbi me zanje, ker ne smejo več piti mleka, jesti mesa, ne smejo se cepit proti boleznim, ki smo jih končno uspeli izkoreniniti, ne smejo v mrazu iz hiše,... Skrbi me zanje, ker si na socialnih omrežjih za profilno fotografijo nastavijo Kim Kardashian in idolizirajo osebnosti iz resničnostih šovov. Postajajo zombiji, ki ne bodo znali ločiti med virtualnim svetom in resničnostjo. In, ki kmalu ne bodo več vedeli kako je govoriti z nekom brez elektronskega posrednika, se dotakniti človeka, iti z mamo v naravo, se vsaj za nekaj dni odklopiti z vseh naprav in uživati v tej čudoviti naravi okrog nas in uživati v družbi svoje družine. Vse to ne dela močnejših ljudi, vse to ne oblikuje ljudi, ki bi se bili pripravljeni postaviti zase, ampak ljudi, ki bodo čakali, da se nekaj zgodi, ki bodo klonili prvič, ko jih bo kdo malo grše pogledal.
Razlog za takšno razmišljanje ni, da sem se postarala. Niti ni, da bi bila hudo proti sistemu in dostopnosti virov, ker to tudi sama s pridom izkoriščam. Ne želim posegati v razmišljanje posameznikov, ker vsak ve zakaj se je za nekaj odločil. Vendar pa moje razmišljanje izhaja iz tega, da smo šli kot družba v skrajnosti. V dobre in slabe. In zaradi tega izgubili ravnotežje. Padli smo v globoko sranje. Iz katerega bo težje ven, če bomo kar naprej iskali krivca v drugih.
torek, 28. oktober 2014
Sami sebi sreča
Če bi lahko še enkrat zavrtela nekatere dneve, bi zavrtela same takšne, ko je šlo vse tako kot mora. Ne razmišljam o tem, da bi, če bi imela možnost, prevrtela tiste, kjer bi lahko kaj popravila. Ker, veste, vse male napake, vsa naša dejanja, vključno s tistimi, s katerimi nismo najbolj zadovoljni, nas na koncu pripeljejo do nekih drugih dejanj, do malo večjih zmag ali pa do spoznanj, do katerih ne bi nikoli prišli, brez tiste napake. Brez tistega dne, ko smo si razbijali glavo zakaj smo nekaj tako rekli ali naredili. Poleg tega, razmišljanje o tem kako bi bilo nekaj bolje narediti nima smisla, to sem že tolikokrat povedala, napisala, da se že res ponavljam. Ker ne bo ničesar rešilo, le dan bo nekoliko manj lep in nekoliko bolj zagrenjen.
Jaz bi si še enkrat zavrtela najin poročni dan, da bi še enkrat lahko prvič vdihnila vonj svojega poročnega šopka. Da bi lahko še enkrat šla prvič mimo ogledala, naličena in oblečena v poročno obleko. Da bi še enkrat živčno čakala za vrati, da se odprejo in da bi še enkrat lahko prvič zagledala mojega očeta, kako čaka tam, v svoji lepi obleki. Premalokrat ga vidim v obleki. Da bi še enkrat naredila skupaj z njim tiste korake, ko sem si mislila, da to nam je pa res dobro uspelo. In da bi, še enkrat prvič videla mojega (sedaj) moža, kako čaka name. In vse tam zbrane, ker sem bila neizmerno vesela, da so si vzeli čas in bili tam z nama.
Še enkrat bi si zavrtela dan, ko sva domov prinesla Otta. Malo, dišečo kepico, ki je bila videti popolnoma izgubljena, za trenutek. Potem pa je videl blazino, pripravljeno zanj, zlezel nanjo in zaspal. Še enkrat bi rada podoživela vse tiste občutke, ko sem bila popolnoma izgubljena, kako bomo naprej, kako ga bova vzgojila v psa, ki lahko gre kam z nama in nama ne bo uničil cele hiše. In hkrati sreče, da je končno prišel.
In dan, ko sem se zbudila v sončno jutro v avtodomu in mi je v trenutku postalo jasno, da imam neizmeren privilegij, ker lahko potujem in vidim nove kraje, odkrijem nove vonje, narišem nove korake po ulicah, kjer prej še nisem hodila. Neizmeren, ker z osebo, s katero delim življenje lahko delim tudi veselje do potovanj.
Morda se sliši pocukrano in zlajnano, ampak kar naj se. Ker, zelo lahko je iskati stvari, ki bi jih želeli popraviti. Najti trenutke, ko smo naredili vse narobe. Tarnati nad vsem (vem, ker tudi sama to velikokrat počnem). Najlažje je biti žrtev. Tudi to vem, ker poznam takšne ljudi, ki sami nikoli niso ničesar krivi, ker se je cel svet zarotil proti njim. Pa ni popolnoma tako. Res je, da imajo nekateri več sreče kot drugi in da se nekaterim vse podira, čeprav se trudijo graditi. Vendar, kljub vsemu, sami vzpostavljamo svoje energijsko polje. In, če se obdajamo z ljudmi, ki nam bodo vzeli veliko energije in je nič dali v zameno, če razmišljamo samo o tem kako ne bo nikoli bolje, ter ne vizualiziramo prihodnosti, ki si je želimo, potem blokiramo svoje energijsko polje do te meje, da dovolimo vstop le slabim in temnim silam. Biti srečen (ali le srečnejši) je stvar odločitve. To se seveda ne zgodi čez noč, pot do tja je dolga in hodimo jo z malimi koraki. Poleg tega nima cilja. Čeprav se tako zdi, nikoli ne pridemo na cilj. Najprej hodimo le navzgor, tako dolgo in tako težko, da se zdi, da se je bolje obrniti in iti nazaj. Tistim najbolj vztrajnim kmalu postane jasno, da se pot tudi zravna in da postane užitek. In, da traja. In traja.
Le počasi je potrebno pričeti. Z malimi stvarmi. Najprej v svoji glavi, potem v svoji neposredni bližini in potem vse bolj okrog. Vse dokler se tema ne umakne. S srečnimi mislimi, pa vse do pozitivnih ljudi, ki jih najdemo povsod.
Jaz bi si še enkrat zavrtela najin poročni dan, da bi še enkrat lahko prvič vdihnila vonj svojega poročnega šopka. Da bi lahko še enkrat šla prvič mimo ogledala, naličena in oblečena v poročno obleko. Da bi še enkrat živčno čakala za vrati, da se odprejo in da bi še enkrat lahko prvič zagledala mojega očeta, kako čaka tam, v svoji lepi obleki. Premalokrat ga vidim v obleki. Da bi še enkrat naredila skupaj z njim tiste korake, ko sem si mislila, da to nam je pa res dobro uspelo. In da bi, še enkrat prvič videla mojega (sedaj) moža, kako čaka name. In vse tam zbrane, ker sem bila neizmerno vesela, da so si vzeli čas in bili tam z nama.
Še enkrat bi si zavrtela dan, ko sva domov prinesla Otta. Malo, dišečo kepico, ki je bila videti popolnoma izgubljena, za trenutek. Potem pa je videl blazino, pripravljeno zanj, zlezel nanjo in zaspal. Še enkrat bi rada podoživela vse tiste občutke, ko sem bila popolnoma izgubljena, kako bomo naprej, kako ga bova vzgojila v psa, ki lahko gre kam z nama in nama ne bo uničil cele hiše. In hkrati sreče, da je končno prišel.
In dan, ko sem se zbudila v sončno jutro v avtodomu in mi je v trenutku postalo jasno, da imam neizmeren privilegij, ker lahko potujem in vidim nove kraje, odkrijem nove vonje, narišem nove korake po ulicah, kjer prej še nisem hodila. Neizmeren, ker z osebo, s katero delim življenje lahko delim tudi veselje do potovanj.
Morda se sliši pocukrano in zlajnano, ampak kar naj se. Ker, zelo lahko je iskati stvari, ki bi jih želeli popraviti. Najti trenutke, ko smo naredili vse narobe. Tarnati nad vsem (vem, ker tudi sama to velikokrat počnem). Najlažje je biti žrtev. Tudi to vem, ker poznam takšne ljudi, ki sami nikoli niso ničesar krivi, ker se je cel svet zarotil proti njim. Pa ni popolnoma tako. Res je, da imajo nekateri več sreče kot drugi in da se nekaterim vse podira, čeprav se trudijo graditi. Vendar, kljub vsemu, sami vzpostavljamo svoje energijsko polje. In, če se obdajamo z ljudmi, ki nam bodo vzeli veliko energije in je nič dali v zameno, če razmišljamo samo o tem kako ne bo nikoli bolje, ter ne vizualiziramo prihodnosti, ki si je želimo, potem blokiramo svoje energijsko polje do te meje, da dovolimo vstop le slabim in temnim silam. Biti srečen (ali le srečnejši) je stvar odločitve. To se seveda ne zgodi čez noč, pot do tja je dolga in hodimo jo z malimi koraki. Poleg tega nima cilja. Čeprav se tako zdi, nikoli ne pridemo na cilj. Najprej hodimo le navzgor, tako dolgo in tako težko, da se zdi, da se je bolje obrniti in iti nazaj. Tistim najbolj vztrajnim kmalu postane jasno, da se pot tudi zravna in da postane užitek. In, da traja. In traja.
Le počasi je potrebno pričeti. Z malimi stvarmi. Najprej v svoji glavi, potem v svoji neposredni bližini in potem vse bolj okrog. Vse dokler se tema ne umakne. S srečnimi mislimi, pa vse do pozitivnih ljudi, ki jih najdemo povsod.
petek, 17. oktober 2014
Nova Zelandija 2
Gospodar prstanov je bilo čtivo skozi katerega se nisem in nisem mogla prebiti, ker so bili sicer čudoviti opisi narave preveč dolgi. Neskončni, se mi je zdelo. Vedno sem razmišljala kje na svetu bi dobil ideje za takšne pokrajine. Seveda, v moji domišljiji, prežeti s podobami domačih hribov, sem si težko zamišljala kakšne drugačne.
Po kar nekaj prevoženih kilometrih po severnem otoku, je povsem jasno, da je Nova Zelandija pravi kraj, da te čudovite opise uresničiš. Trava, tako zelena, da je težko kje najti tako lepo barvo. Pašniki, neskončni, posuti s puhastimi ovcami ali pa kravami. Razgledi na gričke, neprehodne gozdove, kaurije. Obale, kjer ni nikogar. In tisto morje, neštetih barv. Danes lahko brez pretiravanja rečem, da sem prepotovala že veliko, pa vendar se ta pokrajina težko najde še kje drugje. Na trenutke me je sicer spominjala na Škotsko, vendar le v nekaterih detajlih.
Če bi se odločali za izlet z avtodomom, priporočam spomladanske mesece, torej od oktobra dalje. Začetek oktobra je še nekoliko hladen, kljub temu, da je sonce že precej toplo, piha z morja hladen veter in se temperature ne povzpnejo kaj dosti višje kot do 19 ali 20 stopinj. Konec oktobra in prva polovica novembra, to je verjetno najbolj primerno obdobje, da še lahko najdete prostor za kampiranje, da je trava še vedno te čudovite zelene barve in da se vam zdi fino, ker lahko svoj zimski plašč pustite na tej strani sveta in se odpravite uživat sonce in toplo vreme. Proti koncu novembra in v decembru se že nekoliko poveča število avtodomov na cestah in tudi prostor v campu je vedno težje najti, vse to pa je najslabše okrog božičnih praznikov, ko se skoraj vsi odpravijo na počitnice. Takrat so čudovite prazne plaže precej bolj polne (pa se še vedno vse to ne more primerjati s polnostjo plaž v Italiji ali na Hrvaškem, predvidevam).
Čeprav je Auckland lepo mesto (energija malo spominja na Vancouver), na Novo Zelandijo pač ne greš zaradi mest. Večina manjši mestec na severnem otoku je precej nezanimivih - z glavno cesto skozi center, trgovine na vsaki strani, večinoma v enonadstropnih hišah, potem pa vse okrog stanovanjske hiše. So pa tudi izjeme, kot recimo Napier. Mesto je naslonjeno na obalo Hawke's Bay-a in ima nekakšno vlogo centra tega zaliva, ker ima tudi večje pristanišče. Malo naprej je še Hastings, večje mesto kot Napier, pa vendar je malo umaknjeno od pristanišča in letališča.
Hawke's Bay je območje, ki je znano po vinih, česar ni težko opaziti, saj se vse okrog Napierja raztezajo vinogradi in je mogoče v s kolesom iz mesta obiskati kar nekaj vinarn. V toplem vremenu je precej prijeten izlet, čeprav je mogoče še najbolje na obisk v vinarne s taksijem.
1931 je območje prizadel kar močan potres, ki je mesto zravnal z zemljo. Tako so po potresu pričeli na novo graditi stavbe, zato je danes Napier čudovit primer artdeco arhitekture. Obalno sprehajališče in mestno središče sta zelo prijetna, če ste tam ob pravem trenutku in si zaželite malo uživanja na valovih pa tudi ne boste odšli ravnodušni, vsaj tako pravijo. Poleg tega pa so temperature celo leto prijetne, tudi v zimskem času - nič minusa in snega. Ravno prav zame.
Priporočam obisk Rotorue, vendar z opomnikom, da se je potrebno navaditi na vonj gnilih jajc, ki ves čas visi nad mestom. Rotorua je eden od krajev z največjo geotermalno aktivnostjo in že samo sprehod skozi mestni park je zabaven, saj se povsod malo kadi iz lukenj v zemlji, mala jezerca blata ali vode vrejo s prijetnim zvokom, kot bi doma na štedilniku vrelo v posodah. Poleg tega je v mestu tudi gejzir, obisk katerega precej bogato zaračunajo. Krajši sprehod v hrib, pa ga boste videli pod sabo, brez da bi za to plačali. K geotermalni aktivnosti veliko pripomore to, da leži mesto v kalderi Rotorua.
Za kar pa toplo priporočam plačilo vstopnine pa je Waiotapu. Prav tako gre za zelo aktivno geotermalno območje z urejenimi in zavarovanimi potmi mimo bazenov različnih barv, bazenov z blatom in z jamami čudovitih barv iz katerih se kadi smrdljiva megla. Vse skupaj je videti kot bi bil na drugem planetu.
Južni otok sva s pustila za naslednji izlet. In prav nič ne bi naredila drugače; avtodom, nekaj oblačil, midva in dovolj časa. :)
Po kar nekaj prevoženih kilometrih po severnem otoku, je povsem jasno, da je Nova Zelandija pravi kraj, da te čudovite opise uresničiš. Trava, tako zelena, da je težko kje najti tako lepo barvo. Pašniki, neskončni, posuti s puhastimi ovcami ali pa kravami. Razgledi na gričke, neprehodne gozdove, kaurije. Obale, kjer ni nikogar. In tisto morje, neštetih barv. Danes lahko brez pretiravanja rečem, da sem prepotovala že veliko, pa vendar se ta pokrajina težko najde še kje drugje. Na trenutke me je sicer spominjala na Škotsko, vendar le v nekaterih detajlih.
Če bi se odločali za izlet z avtodomom, priporočam spomladanske mesece, torej od oktobra dalje. Začetek oktobra je še nekoliko hladen, kljub temu, da je sonce že precej toplo, piha z morja hladen veter in se temperature ne povzpnejo kaj dosti višje kot do 19 ali 20 stopinj. Konec oktobra in prva polovica novembra, to je verjetno najbolj primerno obdobje, da še lahko najdete prostor za kampiranje, da je trava še vedno te čudovite zelene barve in da se vam zdi fino, ker lahko svoj zimski plašč pustite na tej strani sveta in se odpravite uživat sonce in toplo vreme. Proti koncu novembra in v decembru se že nekoliko poveča število avtodomov na cestah in tudi prostor v campu je vedno težje najti, vse to pa je najslabše okrog božičnih praznikov, ko se skoraj vsi odpravijo na počitnice. Takrat so čudovite prazne plaže precej bolj polne (pa se še vedno vse to ne more primerjati s polnostjo plaž v Italiji ali na Hrvaškem, predvidevam).
Čeprav je Auckland lepo mesto (energija malo spominja na Vancouver), na Novo Zelandijo pač ne greš zaradi mest. Večina manjši mestec na severnem otoku je precej nezanimivih - z glavno cesto skozi center, trgovine na vsaki strani, večinoma v enonadstropnih hišah, potem pa vse okrog stanovanjske hiše. So pa tudi izjeme, kot recimo Napier. Mesto je naslonjeno na obalo Hawke's Bay-a in ima nekakšno vlogo centra tega zaliva, ker ima tudi večje pristanišče. Malo naprej je še Hastings, večje mesto kot Napier, pa vendar je malo umaknjeno od pristanišča in letališča.
Hawke's Bay je območje, ki je znano po vinih, česar ni težko opaziti, saj se vse okrog Napierja raztezajo vinogradi in je mogoče v s kolesom iz mesta obiskati kar nekaj vinarn. V toplem vremenu je precej prijeten izlet, čeprav je mogoče še najbolje na obisk v vinarne s taksijem.
1931 je območje prizadel kar močan potres, ki je mesto zravnal z zemljo. Tako so po potresu pričeli na novo graditi stavbe, zato je danes Napier čudovit primer artdeco arhitekture. Obalno sprehajališče in mestno središče sta zelo prijetna, če ste tam ob pravem trenutku in si zaželite malo uživanja na valovih pa tudi ne boste odšli ravnodušni, vsaj tako pravijo. Poleg tega pa so temperature celo leto prijetne, tudi v zimskem času - nič minusa in snega. Ravno prav zame.
Priporočam obisk Rotorue, vendar z opomnikom, da se je potrebno navaditi na vonj gnilih jajc, ki ves čas visi nad mestom. Rotorua je eden od krajev z največjo geotermalno aktivnostjo in že samo sprehod skozi mestni park je zabaven, saj se povsod malo kadi iz lukenj v zemlji, mala jezerca blata ali vode vrejo s prijetnim zvokom, kot bi doma na štedilniku vrelo v posodah. Poleg tega je v mestu tudi gejzir, obisk katerega precej bogato zaračunajo. Krajši sprehod v hrib, pa ga boste videli pod sabo, brez da bi za to plačali. K geotermalni aktivnosti veliko pripomore to, da leži mesto v kalderi Rotorua.
Za kar pa toplo priporočam plačilo vstopnine pa je Waiotapu. Prav tako gre za zelo aktivno geotermalno območje z urejenimi in zavarovanimi potmi mimo bazenov različnih barv, bazenov z blatom in z jamami čudovitih barv iz katerih se kadi smrdljiva megla. Vse skupaj je videti kot bi bil na drugem planetu.
 |
| Rotorua |
 |
| Waiotapu |
 |
| Waiotapu |
 |
| Napier |
 |
| Kauri |
 |
| Baylys Beach |
 |
| Mahinepua |
 |
| Mahinepua |
Južni otok sva s pustila za naslednji izlet. In prav nič ne bi naredila drugače; avtodom, nekaj oblačil, midva in dovolj časa. :)
sreda, 1. oktober 2014
Nova Zelandija 1
Čeprav je bilo težko zapustiti prijetne temperature in
udobje Rarotonge, sva se vseeno radovedna, kaj naju še čaka, veselila poleta v
Auckland.
Ker smo pristali pozno zvečer, sva ujela avtobus do mesta,
se sprehodila nekaj metrov do hotela in potem kar ostala v sobi. Imela sva
sicer visokoleteče načte, da bova šla do najbližjega bara, spila pivo in šla
potem spat. Vendar… na Novi Zelandiji je trenutno pomladno vreme, kar je
pomenilo 10 stopinj manj kot na Rarotongi in zaradi tega niti nisva bila več tako
navdušena nad idejo, da bi se kaj veliko sprehajala. Topel tuš, postelja in
televizija (ja, televizija) so bili precej bolj mamljivi.
Jan je še na Rarotongi opravil enega od tistih impulzivnih
nakupov, ki se mu včasih zgodijo in mi jih malo pozabi omeniti. Saj sva se
veliko pogovarjala, da bi morda skočila s stolpa v Aucklandu, vse odkar sva
zadevo videla na enem od potovalnih programov na TV. Vendar je bilo vse bolj v
željah in tistih kaj-pa-če-bi-vseeno-ko-bova-enkrat-tam povojih. Jaz imam sicer
rada višino in veter in občutek, da obstaja verjetnost, da padeš. Jan niti ne
tako zelo. Ob kakšnem robu se raje umake nazaj na varno. Zato tudi nisem želela
preveč očitno težiti, da bi jaz res rada skočila. Torej, še preden sva prispela
v Auckland, sva imela vstopnici. In na TV niti ni bilo videti tako grozno in
visoko. Zakaj pa ne?
Ko sva, kot že rečeno, prispela v hotel, sva skozi enega od
oken videla stolp, zvečer, ko se je ves lepo osvetljen in okrašen. Videti je
bil pošastno visok. V jutranji svetlobi, brez modrih luči, je bil videti samo
še višji in ogromen. Takrat niti nisva bila več prepričana, če to hočeva. Pa
sva se ob enajstih vseeno prikazala v nadstropju pod stolpom, kjer naju je eden
od zaposlenih, ves nasmejan (nama se seveda ni smejalo takrat) peljal v
garderobo, nama priskrbel omarico, obleki in pasova. In potem naju je poslal v
dvigalo skupaj s še kopico ljudi, ki so šli na Sky Walk (sprehod po zunanji
ploščadi, z nekaj nagibanja čez rob). Torej, prišla sva na vrh, jaz sem bila na
vrsti prva. Zakaj pa ima Jan ženo, kot zato, da preizkusi, če se res da varno
spustiti 192m v globino? Na zapestje ti pripnejo kamero in potem te pospremijo
do roba, kjer te še malo pripnejo in ti razložijo kako bo vse skupaj potekalo. V
resnici niti ne padaš tako hitro kot je videti spodaj, so rekli. Do 85 km/h.
Razgled je bil seveda čudovit z roba. Dan jasen in topel. S stanjem na robu
niti nisem imela težav, niti s sunki vetra, ki so občasno zapihali. Ne vem zakaj, ampak največja težava je
prestopiti rob, čeprav s privezan. Čeprav veš, da ne boš kar odletel v neznano
in veš, da te spodaj čaka nekdo, ki te bo varno spravil na tla. Pa vseeno,
tisti en korak v prazno, ki ga moraš narediti je tako nenaraven in čeprav je
ves tisti presežek adrenalina v mojem telesu vpil Dajmo žeeeeeee!, so možgani
malo upočasnjevali vse skupaj. Ko sem slišala osebo za mano, da odšteva, sem
pač izklopila vse in stopila čez. In, ne glede na vse, kar sem do sedaj v
življenju preizkusila, tisti pri dve sekundi sta bili tako tuji. Padam? Letim? Potem
pa sem pričela samo še uživati. In moje prve besede ob pristanku so bile, če
grem lahko še enkrat. Ko je pristal še Jan, nekaj minut kasneje, sva čakala, da
se greva preoblečt in na razgledno ploščad. Pa je prišel ta isti, ki naju je
sprejel in vprašal, kaj bi rekla, če bi nama ponudili še en skok (tako to je,
če si na poročnem potovanju). Verjetno nisem prav dobro skrivala navdušenja in
seveda sprejela. Oba sva šla z dvigalom še enkrat v 53. nadstropje in ven.
Tokrat sem skočila vzvratno. Oziroma, ne skočiš, ampak te spustijo. Ker sem
vedela kaj pričakovati, je bil drugi skok čisti užitek in nič drugega.
Ko vas pot zanese v Auckland, zelo priporočam to izkušnjo.
Ni enako kot bungee, ker je to brez tistega neprijetnega občutka, ko te potegne
nazaj.
Popoldan sva na letališču prevzela avtodom in se odpeljala
ven iz mesta. Ja, jaz nisem oseba, ki bi kampirala. Z avtodomom gre. Imava
udobno posteljo. Imava omare. Gretje. Hlajenje. Trdno streho nad glavo.
Kopalnico, ki je sicer za silo, ampak je. In imam udoben stol, ki je sicer
sovoznikov sedež, ampak zvečer ga obrnem in se lahko udobno namestim. Seveda pa
to ne pomeni, da bom to počela še kdaj. Trenutno nisem pod stresom in vse kar
vidim in doživim me tako navdušuje, da sem za to pripravljena tudi kampirati. J Poleg tega pa moj mož
skrbi, da mi je kar najbolj udobno.
Zabava in počivanje na Rarotongi
Nekoliko sem dvomila v dan v zabaviščnem parku, misleč, da
je namenjen predvsem mlajšim obiskovalcem in da sem sama prestara za kaj
takšnega. Čeprav sem imela delno prav, sem se motila predvsem v delu, da ni za
odrasle. Takoj ob vhodu sva preizkusila enega starejših vlakcev, ki je imel
ravno prav spustov in zavojev. Po tej vožnji se je pokazalo, da sem imela delno
tudi prav in sem postala nekoliko prestara za takšne vožnje. Če sem prej zmogla
nekaj zaporednih voženj brez težav, sedaj potrebujem po vsai vožnji pol ure
postanka, da se moj ravnotežni organ postavi nazaj v normalno stanje in da telo
dojame, da se je nehalo vrteti v vse možne smeri.
To sem nekako predvidela, ker je v zadnjih letih zame vsaka
vožnja čez ovinke postala napor. Na žalost se bom morala od sedaj naprej
brzdati tudi pri norih vožnjah na vlakcih.
Torej, jaz sem zmogla dva, potem pa sem, pred nadaljevanjem,
malo počivala. Moški seveda ne bi bil moški, če ne bi zbral moči za še enega
več takoj na začetku.
V vsakem primeru je bil zabaven dan in čeprav sem morala
zabaviščni park zapustiti brez Batman majice, sem dobila vrečko Jelly Belly
bonbonov, ki sva jih potem s seboj nosila še nekaj dni.
Zadnji dan v ZDA sva preživela v Santa Monici. Malo sva se
sprehodila mimo trgovin, malo po obali, se naužila sonca, da bo doza trajala
čez tisto sivo in dolgo zimo doma, nekaj dobrega pojedla in se počasi morala
odpraviti po kovčke, ki so še vedno čakali v hotelu.
Santa Monica je na sončno nedeljo sicer precej obljuden kraj
in če želite parkirati čim bližje sprehajališča, se boste morali tja pripeljati
v bolj zgodnjih urah. Cesta, ki vodi do Malibuja je bila prav tako že zjutraj
polna ob strani parkiranih avtomobilov, večina teh vozil pa je pripadala
deskarjem, ki so lovili jutranje valove. Težko trdim kako je tam sicer, ampak v
nedeljo zjutraj je bilo videti precej mirno, s precej veliko gnečo. Morda se je
popoldan, ob okrepljenem vetru pokazal kakšen val več.
Sicer pa sem si z lahkoto predstavljala, da bi v Santa
Monici živela z najinim štirinožcem. Dobrodošli so povsod, večina ljudi
sprehaja svoje pse, vsi so vzgojeni in v trgovinah imajo skoraj povsod kakšen
priboljšek za pse in skledo s svežo vodo. So tudi deli plaže, kjer so psi
dobrodošli ali na povodcu ali pa brez njega in kar nekaj jih je bilo opaziti
veselo tekati naokrog. Seveda, nikjer nisva srečala nikogar, ki bi svojega psa
sprehajal brez povodca v parkih in tam kjer je ogromno ljudi, tako kot to pri
nas počnejo ljudje v Tivoliju. In potem, ko se pes požene proti tebi in renči,
so še tako predrzni, da te poleg vsega naderejo zakaj se bojiš.
Sprehodila sva se še do Venice Beach-a in kljub zelo
sproščenemu ozračju in občutku brezskrbnosti, ki tam kar lebdi v zraku, si ne
morem pomagati, da ne bi komentirala, da najbrž še nikjer nisem videla toliko
čudakov na kupu (če seveda izvzamem domačo politično sceno J). Seveda pa tudi nekaj
precej impresivnih tattoojev, oblačil in dokazov, da se mi ne bi smelo biti
nerodno obleči v kratke hlače. J
Kot vedno, mi je bilo malo težko oditi proti letališču, ampak
po drugi strani pa naju je čakalo še kar nekaj novega in me je to gnalo naprej.
Po nočnem letu iz Los Angelesa proti Rarotongi, smo zjutraj
pristali v sončni vzhod v Avarui. Vzdušje na letališču seveda niti približno ni
takšno kot v Evropi ali ZDA in je bilo precej sproščeno. Ob traku za prtljago
je sedel gospod v letih in veselo brenkal na svoj ukulele, čeprav je bila ura
šele 6 zjutraj. Policaji so nasmejani hodili naokrog in se pogovarjali z ljudmi
in niso dajali vtisa, da morajo gledati v svet namrgodeni, samo zato, ker so
pač v službi policaja. Le gospa na okencu ob prihodu ni bila videti preveč
navdušena nad zgodnjo jutranjo uro. Kovčka sta prispela skupaj z nama in tudi
tokrat sem bila navdušena nad tem. Če ti ga izgubijo dvakrat zapored, si precej
navdušen, ko mu uspe priti z istim letom, kot tebi. Ne glede na to kolikokra
kam potuješ.
Zunaj so naju pričakali z rožami, ki so nama jih obesili
okrog vratu in po devet ur dolgem nočnem letu, so bile tiste rože, v tistem
trenutku, najbolj sveža stvar na meni. Ko smo dočakali še enega potnika, so
naju odpeljali v resort kjer sva nastanjena. Do danes sva se že dvakrat peljala
okrog otoka, šla v hribe nad nami, obiskala nočni market, poslušala lokalno
glasbo in veliko veslala. Vmes sva se odločila, da bova izpustila obisk
Aitutakija, ker naju čaka še veliko kilometrov in prestavljanja sem in tja, da
ta teden res mora biti namenjen počitku. In ja, potem ljudje pričnejo z
razlaganjem, da to bi pa res morala videti in da je res lepo… In potem je
jasno, da se strinjava, ampak ta del poti je namenjen predvsem počitku in to
počneva. Na čudoviti Rarotongi, s svojo čudovito hiško, z verando obrnjeno
proti čudovitem zalivu. Naslednjič, ko bodo clij potovanja samo tile otočki
sredi nikjer, jih bova obredla po dolgem in počez, tokrat pa so postanek, da
nabereva moči za pot naprej.
Sicer pa ni povedati kaj dosti. Otok prevoziš z motorjem v
eni uri, omejitev na cestah je 50 km/h, za motor 40, če ga voziš brez čelade.
In to počnejo vsi. Na našem delu otoka kar naprej piha in postane na trenutke
zaradi tega tudi precej hladno. Čeprav so zelo gostoljubni in prijazni, jim
manjka smisla za čistočo. Saj je vse oprano in počiščeno, ampak manjka tista
pika na i. Hrana je dobra, ampak ni nekega hudega presežka. Morje za koralnim
grebenom je divje. Sem pa v teh nekaj dneh že opazila kita ali dva. Pred
grebenom je čudovito, kot nikjer drugje do sedaj. Jaz sicer nisem oseba, ki jo
boste zlahka prepričali, da bi gledala kaj vse plava pod vodo, ne glede na to
kako lepo je. Verjamem mojemu moškemu, ki je navdušeno preplaval velik del
lagune in pravi, da so čudovite ribe in da je bilo snorklanje včeraj boljše,
kot kakšen potop, ki ga je opravil do sedaj. Jaz sem mu sledila na varnem v
kanuju in se nekaj časa sončila, nekaj časa zmrzovala. Valovi ob grebenu so
naravnost dih jemajoči, zvok ki ga oddajajo pa tudi. Surova moč narave, ki jo
je težko spregledati ali pa ostati povsem ravnodušen ob tem.
Aha, pivo z otoka je nekaj posebnega, ker ima nek čokoladen
prioksu, pa čeprav ni temno.
Na otoku je prav verjetno več motorjev kot ljudi in prav
tako to velja za kokoši, peteline in pse. Živali se prosto sprehajajo naokrog
in ni videti kot bi zares komu pripadale, čeprav so večinoma videti negovane,
velika večina psov pa ima celo ovratnice. In vsi so zelo prijazni in kar naprej
mahajo z repi in se te razveselijo, če jim slučajno prideš nasproti.
Čeprav to ni eden tistih krajev, kjer bi lahko živela, ker
je otok absolutno premajhen, je mali raj na zemlji, ki ga bom uživala še nekaj
dni, preden se preseliva v avtodom. Naslednja postaja: Nova Zelandija.
sobota, 20. september 2014
Death Valley, Las Vegas in Hoover Dam
Po noči v Tehachapi-ju in zajtrku ob poročilih (ker politike očitno ni nikoli dovolj), sva vse najino trenutno imetje napakirala nazaj v prtljažnik Cruza in se odpeljala. Zadnja postaja tega dne je bil seveda Las Vegas in čeprav sva oba nestrpno pričakovala prihod tja, sva imela vmes še en postanek - Death Valley. Znan kot narodni park, ki ima najbolj suho podnebje in najvišje temperature od vseh narodnih parkov v severni Ameriki je zelo poseben kraj. Oziroma, posebno območje, saj obsega 7.800 kvadratnih kilometrov. Predstavlja visoke vzpone in drugo najnižjo točko na zahodni polobli, to je -86 m. Kot kontrast temu, se v bližini (bližina je relativna, v tem primeru to pomeni 137 km) Mount Whitney povzpne do višine 4.421m. Nahaja se v še enem narodnem parku - Sequoia.
Torej, vse podatke, ki jih tako ali tako lahko vsak sam najde na Internetu bom pustila ob strani.
Vsak si sam piše izkušnje določenih krajev, ki jih obišče. Prebrala sem številne, vsakemu se je zdelo drugače, nekaterim nič posebnega, drugi so navdušeno pripovedovali o dogodivščinah tam. In moja izkušnja Doline smrti? Neverjetna. Že sama pot tja je precej impresivna, saj se vije med skalnim pobočji, menjajo se barve skal, nadmorske višine, nakloni, vendar je cesta še vedno široka in varna in lepša kot večina glavnih cest pri nas pod Alpami. Razgledi, ki se odpirajo na trenutke so tako veličastni, da jemljejo sapo. Nič me ne bi moglo pripraviti na prostranost doline.
In še ena druga stvar jemlje sapo, to je temperatura. Rekordne temperature sicer na dan obiska niso bile dosežene, tudi rekordna septembrska ne, ki je 51 stopinj C. Je pa avto vztrajno trdil, da je temperatura 47 stopinj, včasih je pokazal tudi 48. Dokler iz avta, ki je primerno hlajen, opazuješ pokrajino ne da nič slutiti, da je jasen dan tako hudo vroč. Potem pa, ko stopiš izvozila, je tako, kot bi stopil v savno. Ali pa, ko doma odpreš pečico, da bi preveril, če je kolač že pečen. Ko se telo malo navadi, ni tako hudo, kot tisti prvi udarec, pa vendar.
Ustavila sva se v Furnace Creek-u, kjer sva plačala vstopnino (20 USD za vozilo). Potem pa sva se zapeljala do Badwater Basina, kjer je najnižja točka. Tam je bila tudi temperatura najvišja. Čeprav sem po poti do tja razmišljala, da sandali morda niso najprimernejša obutev, sem se vseeno pozabila preobut in po nekaj korakih proti slanem dnu so se podplati že tako segreli, da ni bilo več prijetno stati na mestu. Na hitro sva opravila s turističnimi fotografijami, Jan je še slikal panoje z razlagami, ker temperatura res ni bila primerna za postavanje na soncu in branje. Jasno opozorilo, da hoja tam okrog po deseti uri dopoldan ni priporočena, smo seveda vsi ignorirali. Ura je bila tako primerno opoldanska, le zakaj bi se umikal v senco (ne da je tam kaj bolje).
Na poti nazaj sem kar skozi okno avtomobila naredila še nekaj fotografij. Potem pa sva se hitro odpeljala proti Vegasu.
Tako sva za naslednji obisk pustila dve stvari; Racetrack Playa s potujočimi kamni in nočno nebo nad dolino, ki naj bi bilo precej impresivno. Preverim naslednjič.
O Las Vegasu besed ne bom izgubljala. Ker je druga skrajnost navdušenja. Če me je v Dolini smrti navduševala narava, sem bila v Vegasu navdušena nad delom človeških rok. Sprehodi od casinoja do casinoja znajo biti naporni, sem preverila včeraj. Po nekaj urah sprehajanja v popolnoma neprimernih čevljih, sem kupila nove superge. Tako, še eden od nakupov, ki jih nisem načrtovala, ampak so se morali zgoditi.
Kaj sva si tu pustila za naslednji obisk? Verjetno ne kaj dosti, ampak stvari kar rastejo in se spreminjajo, tako da bo dovolj novega.
Danes sva Las Vegasu pomahala v slovo (na žalost) in se odpravila proti Los Angelesu. S hitrim postankom na Hooverjevem jezu (Hoover Dam, ker se prevod sliši precej smešno). Sprehodila sva se čez jez, si ogledala most nad njim, ki so ga odprli 2010, naredila nekaj fotografij in odšla. In jaz sem stopila še v svojo 11. državo v Ameriki. Počasi, počasi, pa bo. :)
Torej, tako jez, kot most sta prav dih jemajoča, ker dokler se ne postaviš zraven, si je težko predstavljati kako ogromno je vse skupaj. Čeprav mi je bilo vroče in sem bila žejna, sem bila navdušena nad obema strukturama.
Nekaj kilometrov sva se peljala po Route 66, oziroma tistem, kar je od nje ostalo. Zapeljala sva se skozi Barstow, vendar ni bilo videti preveč mamljivo, tako da se nisva ustavila in sva pot kar hitro nadaljevala po avtocesti do Los Angelesa. Ker so v hotelu ravno stregli z vinom in sirom, se nama ni mudilo ven.
Prvi vtis? Veliko preveč avtomobilov, verjetno tudi preveč poseljeno (po mojih zelo strokovnih ocenah, kakopak), vendar pa se lažje diha, saj so temperature kakšnih 10 stopinj nižje od tistih v Las Vegasu.
Fotoaparat trenutno malo sameva, saj sem ga v zadnjih treh dneh uporabljala bolj malo, glede na to, da greva jutri v zabaviščni park (jup, mogoče sva prestara za tja, morda pa tudi ne), bo počival še jutri. :) Zato danes tudi ne pripenjam nobene fotografije.
Do naslednjič...
Torej, vse podatke, ki jih tako ali tako lahko vsak sam najde na Internetu bom pustila ob strani.
Vsak si sam piše izkušnje določenih krajev, ki jih obišče. Prebrala sem številne, vsakemu se je zdelo drugače, nekaterim nič posebnega, drugi so navdušeno pripovedovali o dogodivščinah tam. In moja izkušnja Doline smrti? Neverjetna. Že sama pot tja je precej impresivna, saj se vije med skalnim pobočji, menjajo se barve skal, nadmorske višine, nakloni, vendar je cesta še vedno široka in varna in lepša kot večina glavnih cest pri nas pod Alpami. Razgledi, ki se odpirajo na trenutke so tako veličastni, da jemljejo sapo. Nič me ne bi moglo pripraviti na prostranost doline.
In še ena druga stvar jemlje sapo, to je temperatura. Rekordne temperature sicer na dan obiska niso bile dosežene, tudi rekordna septembrska ne, ki je 51 stopinj C. Je pa avto vztrajno trdil, da je temperatura 47 stopinj, včasih je pokazal tudi 48. Dokler iz avta, ki je primerno hlajen, opazuješ pokrajino ne da nič slutiti, da je jasen dan tako hudo vroč. Potem pa, ko stopiš izvozila, je tako, kot bi stopil v savno. Ali pa, ko doma odpreš pečico, da bi preveril, če je kolač že pečen. Ko se telo malo navadi, ni tako hudo, kot tisti prvi udarec, pa vendar.
Ustavila sva se v Furnace Creek-u, kjer sva plačala vstopnino (20 USD za vozilo). Potem pa sva se zapeljala do Badwater Basina, kjer je najnižja točka. Tam je bila tudi temperatura najvišja. Čeprav sem po poti do tja razmišljala, da sandali morda niso najprimernejša obutev, sem se vseeno pozabila preobut in po nekaj korakih proti slanem dnu so se podplati že tako segreli, da ni bilo več prijetno stati na mestu. Na hitro sva opravila s turističnimi fotografijami, Jan je še slikal panoje z razlagami, ker temperatura res ni bila primerna za postavanje na soncu in branje. Jasno opozorilo, da hoja tam okrog po deseti uri dopoldan ni priporočena, smo seveda vsi ignorirali. Ura je bila tako primerno opoldanska, le zakaj bi se umikal v senco (ne da je tam kaj bolje).
Na poti nazaj sem kar skozi okno avtomobila naredila še nekaj fotografij. Potem pa sva se hitro odpeljala proti Vegasu.
Tako sva za naslednji obisk pustila dve stvari; Racetrack Playa s potujočimi kamni in nočno nebo nad dolino, ki naj bi bilo precej impresivno. Preverim naslednjič.
O Las Vegasu besed ne bom izgubljala. Ker je druga skrajnost navdušenja. Če me je v Dolini smrti navduševala narava, sem bila v Vegasu navdušena nad delom človeških rok. Sprehodi od casinoja do casinoja znajo biti naporni, sem preverila včeraj. Po nekaj urah sprehajanja v popolnoma neprimernih čevljih, sem kupila nove superge. Tako, še eden od nakupov, ki jih nisem načrtovala, ampak so se morali zgoditi.
Kaj sva si tu pustila za naslednji obisk? Verjetno ne kaj dosti, ampak stvari kar rastejo in se spreminjajo, tako da bo dovolj novega.
Danes sva Las Vegasu pomahala v slovo (na žalost) in se odpravila proti Los Angelesu. S hitrim postankom na Hooverjevem jezu (Hoover Dam, ker se prevod sliši precej smešno). Sprehodila sva se čez jez, si ogledala most nad njim, ki so ga odprli 2010, naredila nekaj fotografij in odšla. In jaz sem stopila še v svojo 11. državo v Ameriki. Počasi, počasi, pa bo. :)
Torej, tako jez, kot most sta prav dih jemajoča, ker dokler se ne postaviš zraven, si je težko predstavljati kako ogromno je vse skupaj. Čeprav mi je bilo vroče in sem bila žejna, sem bila navdušena nad obema strukturama.
Nekaj kilometrov sva se peljala po Route 66, oziroma tistem, kar je od nje ostalo. Zapeljala sva se skozi Barstow, vendar ni bilo videti preveč mamljivo, tako da se nisva ustavila in sva pot kar hitro nadaljevala po avtocesti do Los Angelesa. Ker so v hotelu ravno stregli z vinom in sirom, se nama ni mudilo ven.
Prvi vtis? Veliko preveč avtomobilov, verjetno tudi preveč poseljeno (po mojih zelo strokovnih ocenah, kakopak), vendar pa se lažje diha, saj so temperature kakšnih 10 stopinj nižje od tistih v Las Vegasu.
Fotoaparat trenutno malo sameva, saj sem ga v zadnjih treh dneh uporabljala bolj malo, glede na to, da greva jutri v zabaviščni park (jup, mogoče sva prestara za tja, morda pa tudi ne), bo počival še jutri. :) Zato danes tudi ne pripenjam nobene fotografije.
Do naslednjič...
sreda, 17. september 2014
California
Tisti trenutek, ko se odpraviš na pot, imaš v mislih samo eno; da bi varno prispel. In v soboto, ko sva odhajala, sem razmišljala ravno o tem. Pa seveda tudi o tem, če sem Ottu pripravila vse za njegove počitnice, če imam dokumente pripravljene in če imam bančne kartice na istem mestu kot dokumente. V kovček sem zložila še zadnje stvari, se preprirala z Ottom, ker mi je iz odprtega kovčka ukradel nogavice in mislil, da se bom igrala z njim. In potem smo šli. Zverinica v varstvo in pasjo družbo, midva na letališče.
Takrat se ponavadi zame razmišljanje o tem ali sem vzela vse konča. Takrat razmišljam samo še o poti. O premikih, ki jih bom morala opraviti. O letih, ki so pred nama.
In tako se je pričelo, to razmišljanje o sladkih skrbeh...
Sobotni postanek v Londonu je bil naporen, saj je predstavljal transfer z enega letališča do drugega. Ker sva morala prespati, sva imela sobo rezervirano v hotelu ob letališču Heathrow. Do tja vozijo lokalni avtobusi, ki so brezplačni, vsakdo pa vam bo skušal prodati vožnjo s kombiji, ki vozijo samo na relaciji letališče-hotel-letališče. Takšna vožnja bi stala okrog 5 EUR.
V nedeljo zjutraj je bilo že nekoliko bolje, ker sva lahko v miru zajtrkovala, napisala elektronska sporočila, ki so še čakala na odgovore, sporočila domov, da se odpravljava in šla do terminala, s katerega smo odleteli. Zjutraj smo prejeli tudi obvestilo, da bo imelo letalo eno uro in dvajset minut zamude. Brez stresa in gneče, kar je bilo nekoliko čudno, sva prišla skozi proces oddaje prtljage in varnostni pregled. Čeprav je gospa, kateri sva oddala prtljago, gledala precej pisano, ko sva ji povedala, da se ne vračava v London in ji pokazala celotno vozovnico, nama je vseeno uspelo opraviti vse brez težav. Pa še en kup navdušenja sva povzročila, ko je slišala za celotno pot.
Še preden sem se dobro zavedala, smo že sedeli v letalu, pripravljeni na dolg let proti San Franciscu.
V nedeljo popoldan smo pristali v sončnem San Franciscu. Sončnem. Mislim, da sem imela takšno pomanjkanje sonca to poletje, da sem bila bolj kot srečnega pristanka, vesela tega, da je zunaj sijalo sonce.
Če se kdaj znajdete na letališču v San Franciscu in bi si želeli po najhitrejši poti priti v mesto, je BART dobra rešitev. Hitro in brez gneče. Pot traja približno 30-40 minut, odvisno na kateri postaji boste izstopali. Cena na osebo je okrog 8 USD, kar je verjetno 12-krat manj kot vožnja s taksijem.
Torej, po približno pol ure vožnje sva se znašla v poslovnem središču mesta, opremljena vsak s svojim kovčkom in nahrbtnikom. Na sončno nedeljo popoldan je bil ta del mesta (Embarcadero) videti popolnoma zapuščen, le sem pa tja kakšen brezdomec, ki se je skrival pred precej hladnim vetrom. Hotel je bil prijetno presenečenje, iz sobe pa lep razgled na zaliv in mesto. Namenili so nama tudi dve brezplačni pijači, ko sva povedala, da je to najino poročno potovanje.
Po celem dnevu sedenja na letalu, se je prilegel sprehod. Na hitro sva se sprehodila skozi kitajsko četrt, ki je pozno popoldan oddajala nek poseben mir. Sprehajalcem se ni nikamor mudilo, domačini so posedali naokrog, povsod se je vlekel tisti posebni vonj, ki ga ima skoraj vsaka kitajska četrt, ki sem si jo ogledala do sedaj. Od nekje se je razlegala živa glasba tradicionalnih inštrumentov. Morda zato, ker sem tisti trenutek svoje možgane prestavila v brezstresni program ali pa zaradi tega, ker sva bila že skoraj 22 ur budna, ampak vse se je odvijalo tako lepo počasi. In na koncu je piko na i popoldnevu in večeru dodala še super udobna postelja.
Jutranji del ponedeljka sva namenila sprehodu na Telegraph Hill in po okolici. Sprehajanje po San Franciscu ni šala. Je potrebno biti v kar solidni formi, da preplezaš vse tiste vzpetine. :) Ob 11:30 sva se vkrcala na ladjo, ki naju je peljala na Alcatraz. Ker si očitno veliko ljudi želi videti nekdanji zapor, je potrebno karte (t.j. vozovnico za ladjo, ki je tudi vstopnica za Alcatraz) rezervirati precej vnaprej. V sezoni poletnih počitnic precej vnaprej, po sezoni nekoliko vnaprej. V ponedeljek, 15.9. so bile naslednje proste vstopnice v prodaji za 22.9.
Vsekakor pa je vredno obiska in ogleda. Ob vstopu lahko obiskovalci prevzamejo audio vodiča, ki je vštet v ceni vozovnice/vstopnice. Zgodbo o Alctrazu pripovedujejo zaposleni in kaznjenec. Sprehod skozi prostore, kjer so za rešetkami sedeli tudi nekateri znani zločinci, je nekoliko zlovešč, ker so pripovedi dodani še zvoki zapiranja rešetk, pogovora kaznjencev, kričanja, strelanja,... Poleg tega pa je energijsko naporen, saj je to eden tistih krajev, kjer ti postane nekoliko tesno v želodcu, slabo, kjer gomazenje po hrbtu kar ne poneha, dokler ne izstopiš. Ne vem za vas, ampak jaz sem prepičana, da so ga za svojega vzele energije tistih, ki so fizično odšli iz zapora, psihično, čustveno pa ostali ujeti tam za vedno. Na kratko, ko se nahajate v SF, je to obvezna postojanka. :)
Popoldanski del sva namenila nakupovanju, ki ga nisva mislila opraviti, pa sem ugotovila, da sem nekatere stvari pozabila doma. In tako sem imela dober izgovor za nakup novih kopalk.
Prevzela sva tudi avto, se odpeljala do hotela po prtljago in se odpeljala proti Santa Cruzu.
Manjše mesto, ki je v času počitnic polno, v času najinega obiska pa je bilo videti precej zapuščeno. Odprte so bile tri restavracije, v eni od teh je bila večina obiskovalcev mesta. Ko so ob deveti uri zaprli tudi restavracije, sva se vrnila v hotel, od koder sva zjutraj, v sončnem vremenu, nadaljevala pot proti Montereyu. Če se tudi vam zdi ime znano, morda za tem tiči dejstvo, da je poleg Laguna Seca, kjer je do lanskega leta potekalo tekmovanje v Moto GP. Sicer pa je Monterey sam po sebi čudovit kraj.
Iz Montereya sva pot nadaljevala skozi Big Sur. Na moje največje presenečenje se mi je mimogrede izpolnila ena mojih velikih želja; ob obali je plavala jata kitov grbavcev. Moje navdušenje je verjetno presenetilo ljudi, ki so že opazovali kaj počnejo kiti, saj sem ga izrazila precej glasno. In me sploh ne zanima kaj si je kdo mislil o tem, ker je bil to eden tistih trenutkov, kjer sem bila tako iskreno vesela, kot otrok, ki na božično jutro v lepo zaviti škatli najde točno tisto darilo, ki si ga je že dolgo želel. Sicer je v okolici Montereya možno kite grbavce opazovati skoraj celo leto. Videvala sva jih vzdolž celotne poti skozi Big Sur. In, če ste tako kot jaz navdušeni nad kiti, lahko opazovanje spremenite v čudovit izlet. Vedela sem, da California nudi precej lepih razgledov in pestrost živalskih vrst, ampak danes je bil dan neverjetnih presenečenj. Čudovito, nimam drugih besed.
Z obale sva zavila v notranjost in poleg pokrajine se je spremenila tudi temperatura. S prej prijetnih 24 stopinj se je povpela na 42, v vsega 20 minuta vožnje. In ja, tudi nad tem sem bila nadvdušena, ker sem celo poletje, ki to ni bilo, čakala, da se zgodi kakšen dan s toplimi temperaturami.
Pokrajina se je iz čudovite zelene prebarvala v rjavo in oranžno in v mehke obline vzpetin vse naokrog. Pot sva nadaljevala iz Cambrie, preko Paso Roblesa v Bakersfield, kjer sva naredila kratek postanek in dejansko nisva videla veliko, razen trgovine kjer sva si kupila prigrizke, ter bencinske črpalke, kjer sva nove energije dodala tudi najinemu sposojnemu vozilu.
V Tehachapi (1.200 m nadmorske višine) sva prispela okrog pol sedme zvečer. In ostala. Do jutri, ko greva novim dogodivščinam nasproti.
Takrat se ponavadi zame razmišljanje o tem ali sem vzela vse konča. Takrat razmišljam samo še o poti. O premikih, ki jih bom morala opraviti. O letih, ki so pred nama.
In tako se je pričelo, to razmišljanje o sladkih skrbeh...
Sobotni postanek v Londonu je bil naporen, saj je predstavljal transfer z enega letališča do drugega. Ker sva morala prespati, sva imela sobo rezervirano v hotelu ob letališču Heathrow. Do tja vozijo lokalni avtobusi, ki so brezplačni, vsakdo pa vam bo skušal prodati vožnjo s kombiji, ki vozijo samo na relaciji letališče-hotel-letališče. Takšna vožnja bi stala okrog 5 EUR.
V nedeljo zjutraj je bilo že nekoliko bolje, ker sva lahko v miru zajtrkovala, napisala elektronska sporočila, ki so še čakala na odgovore, sporočila domov, da se odpravljava in šla do terminala, s katerega smo odleteli. Zjutraj smo prejeli tudi obvestilo, da bo imelo letalo eno uro in dvajset minut zamude. Brez stresa in gneče, kar je bilo nekoliko čudno, sva prišla skozi proces oddaje prtljage in varnostni pregled. Čeprav je gospa, kateri sva oddala prtljago, gledala precej pisano, ko sva ji povedala, da se ne vračava v London in ji pokazala celotno vozovnico, nama je vseeno uspelo opraviti vse brez težav. Pa še en kup navdušenja sva povzročila, ko je slišala za celotno pot.
Še preden sem se dobro zavedala, smo že sedeli v letalu, pripravljeni na dolg let proti San Franciscu.
V nedeljo popoldan smo pristali v sončnem San Franciscu. Sončnem. Mislim, da sem imela takšno pomanjkanje sonca to poletje, da sem bila bolj kot srečnega pristanka, vesela tega, da je zunaj sijalo sonce.
Če se kdaj znajdete na letališču v San Franciscu in bi si želeli po najhitrejši poti priti v mesto, je BART dobra rešitev. Hitro in brez gneče. Pot traja približno 30-40 minut, odvisno na kateri postaji boste izstopali. Cena na osebo je okrog 8 USD, kar je verjetno 12-krat manj kot vožnja s taksijem.
Torej, po približno pol ure vožnje sva se znašla v poslovnem središču mesta, opremljena vsak s svojim kovčkom in nahrbtnikom. Na sončno nedeljo popoldan je bil ta del mesta (Embarcadero) videti popolnoma zapuščen, le sem pa tja kakšen brezdomec, ki se je skrival pred precej hladnim vetrom. Hotel je bil prijetno presenečenje, iz sobe pa lep razgled na zaliv in mesto. Namenili so nama tudi dve brezplačni pijači, ko sva povedala, da je to najino poročno potovanje.
Po celem dnevu sedenja na letalu, se je prilegel sprehod. Na hitro sva se sprehodila skozi kitajsko četrt, ki je pozno popoldan oddajala nek poseben mir. Sprehajalcem se ni nikamor mudilo, domačini so posedali naokrog, povsod se je vlekel tisti posebni vonj, ki ga ima skoraj vsaka kitajska četrt, ki sem si jo ogledala do sedaj. Od nekje se je razlegala živa glasba tradicionalnih inštrumentov. Morda zato, ker sem tisti trenutek svoje možgane prestavila v brezstresni program ali pa zaradi tega, ker sva bila že skoraj 22 ur budna, ampak vse se je odvijalo tako lepo počasi. In na koncu je piko na i popoldnevu in večeru dodala še super udobna postelja.
Jutranji del ponedeljka sva namenila sprehodu na Telegraph Hill in po okolici. Sprehajanje po San Franciscu ni šala. Je potrebno biti v kar solidni formi, da preplezaš vse tiste vzpetine. :) Ob 11:30 sva se vkrcala na ladjo, ki naju je peljala na Alcatraz. Ker si očitno veliko ljudi želi videti nekdanji zapor, je potrebno karte (t.j. vozovnico za ladjo, ki je tudi vstopnica za Alcatraz) rezervirati precej vnaprej. V sezoni poletnih počitnic precej vnaprej, po sezoni nekoliko vnaprej. V ponedeljek, 15.9. so bile naslednje proste vstopnice v prodaji za 22.9.
Vsekakor pa je vredno obiska in ogleda. Ob vstopu lahko obiskovalci prevzamejo audio vodiča, ki je vštet v ceni vozovnice/vstopnice. Zgodbo o Alctrazu pripovedujejo zaposleni in kaznjenec. Sprehod skozi prostore, kjer so za rešetkami sedeli tudi nekateri znani zločinci, je nekoliko zlovešč, ker so pripovedi dodani še zvoki zapiranja rešetk, pogovora kaznjencev, kričanja, strelanja,... Poleg tega pa je energijsko naporen, saj je to eden tistih krajev, kjer ti postane nekoliko tesno v želodcu, slabo, kjer gomazenje po hrbtu kar ne poneha, dokler ne izstopiš. Ne vem za vas, ampak jaz sem prepičana, da so ga za svojega vzele energije tistih, ki so fizično odšli iz zapora, psihično, čustveno pa ostali ujeti tam za vedno. Na kratko, ko se nahajate v SF, je to obvezna postojanka. :)
Popoldanski del sva namenila nakupovanju, ki ga nisva mislila opraviti, pa sem ugotovila, da sem nekatere stvari pozabila doma. In tako sem imela dober izgovor za nakup novih kopalk.
Prevzela sva tudi avto, se odpeljala do hotela po prtljago in se odpeljala proti Santa Cruzu.
Manjše mesto, ki je v času počitnic polno, v času najinega obiska pa je bilo videti precej zapuščeno. Odprte so bile tri restavracije, v eni od teh je bila večina obiskovalcev mesta. Ko so ob deveti uri zaprli tudi restavracije, sva se vrnila v hotel, od koder sva zjutraj, v sončnem vremenu, nadaljevala pot proti Montereyu. Če se tudi vam zdi ime znano, morda za tem tiči dejstvo, da je poleg Laguna Seca, kjer je do lanskega leta potekalo tekmovanje v Moto GP. Sicer pa je Monterey sam po sebi čudovit kraj.
Iz Montereya sva pot nadaljevala skozi Big Sur. Na moje največje presenečenje se mi je mimogrede izpolnila ena mojih velikih želja; ob obali je plavala jata kitov grbavcev. Moje navdušenje je verjetno presenetilo ljudi, ki so že opazovali kaj počnejo kiti, saj sem ga izrazila precej glasno. In me sploh ne zanima kaj si je kdo mislil o tem, ker je bil to eden tistih trenutkov, kjer sem bila tako iskreno vesela, kot otrok, ki na božično jutro v lepo zaviti škatli najde točno tisto darilo, ki si ga je že dolgo želel. Sicer je v okolici Montereya možno kite grbavce opazovati skoraj celo leto. Videvala sva jih vzdolž celotne poti skozi Big Sur. In, če ste tako kot jaz navdušeni nad kiti, lahko opazovanje spremenite v čudovit izlet. Vedela sem, da California nudi precej lepih razgledov in pestrost živalskih vrst, ampak danes je bil dan neverjetnih presenečenj. Čudovito, nimam drugih besed.
Z obale sva zavila v notranjost in poleg pokrajine se je spremenila tudi temperatura. S prej prijetnih 24 stopinj se je povpela na 42, v vsega 20 minuta vožnje. In ja, tudi nad tem sem bila nadvdušena, ker sem celo poletje, ki to ni bilo, čakala, da se zgodi kakšen dan s toplimi temperaturami.
Pokrajina se je iz čudovite zelene prebarvala v rjavo in oranžno in v mehke obline vzpetin vse naokrog. Pot sva nadaljevala iz Cambrie, preko Paso Roblesa v Bakersfield, kjer sva naredila kratek postanek in dejansko nisva videla veliko, razen trgovine kjer sva si kupila prigrizke, ter bencinske črpalke, kjer sva nove energije dodala tudi najinemu sposojnemu vozilu.
V Tehachapi (1.200 m nadmorske višine) sva prispela okrog pol sedme zvečer. In ostala. Do jutri, ko greva novim dogodivščinam nasproti.
četrtek, 4. september 2014
Pred ciljno črto
Poznate tisti občutek, ko tečete 10 kilometrov in se borite, da bi izboljšali svoj najboljši čas, niste pa primerno trenirali in vam gre vseeno kar dobro, vendar, ko lahko v daljavi že vidite ciljo črto, je vaša energija v rdečem polju, noge pa tako težke, da sploh ne veste kako boste izvedli naslednji korak naprej? Jaz ga vsekakor poznam. Iz časov, ko je bil tek del skoraj vsakega mojega dne in pot okoli Rožnika ali pa čez Rožnik poseben izziv, ki ga je bilo potrebno še nekoliko izboljšati vsak dan. In ta občutek doživljam tudi trenutno, ko niti ne tečem več. Ko samo čakam ciljno črto, pa je do tja še kar nekaj korakov. Saj jo vidim, nekje v daljavi, vem da je tam, ampak je potrebno preskočiti še kakšno oviro, še malo pospešiti in šele potem bom tam.
Poleg volje, mi primanjkuje tudi energije. Zagona.
Po eni strani me straši ideja o daljši odsotnosti (pa seveda niti ni tako dolga), ker jaz vedno vidim ogromno problemov, ki se lahko pojavijo iznenada; od varnostnih, do zdravstvenih. In skoraj vedno, preden se kam odpravim opažam pri sebi simptome bolezni, ki jih nisem nikoli imela. Ne znam se sprostiti, pustiti nekaterih stvari, da bi že odšle iz moje glave in bi lažje dihala. Sploh ne vem, če znam živeti brez tega, da bi me kar naprej za nekoga ali nekaj skrbelo.
Potem pa, po drugi strani, uživam v misli, da me čakajo novi kraji in novi ljudje. Stvari, ki jih še nisem videla in doživela. Novi vonji in okusi. Kraji, katerih posnetke bom naredila in jih pospravila na posebne poličke svojih spominov. Izkušnje, tako dobre in slabe, ki bodo nahranile predvsem mojo dušo. Brez potovanj človek ne more širiti svojih obzorij. Brez stikov z drugimi kulturami in drugačnimi ljudmi težko rastemo v svojem bistvu. Determiniranost z okoljem v katerem živimo in kulturo, ki nas obdaja, je tako močna, da nekako moramo prerezati okove in pustiti, da nas napajajo še kakšne druge koordinate, da bi lahko vsaj malo podrli stene, ki nas ločujejo od novih izkušenj.
Čeprav mi odhodi vedno predstavljajo precejšen stres, je pot sama vedno tako zelo vredna vsega tega. Ljudem, ki me sprašujejo, če ni v teh časih bolj varno ostati doma, vedno odgovorim, da verjetno niti ne. Vedno obstajata dve plati nevarnosti. Tista, ki preži na nas povsod kamor gremo in tudi, če smo doma; da se nam bo nekaj zgodilo, da bomo imeli nesrečo,... In potem obstaja še tista druga nevarnost, ki se je navadno ne zavedamo; tista, da obstanemo na mestu in tvegamo zastrupljanje z vedno istimi (preživetimi) idejami, vedno istimi ljudmi in počasnim umiranjem naše volje, da bi karkoli spremenili.
Nekaterim je bolj všeč eno, drugim drugo, vsak pa si sam določi svoje poti.
Meni poti trenutno še določa vsakodnevna rutina in kalup, ki me obdaja, ko sem doma. Naloge, ki mi večinoma ne prinesejo velikega zadovoljstva.
Tako, malo po malo, se veselim, da jih bodo za nekaj časa zamenjale poti, ki jih nisem še prehodila in naloge, ki si jih bom zastavila sama, z upanjem, da bodo prinesle nekaj svežega in drugačnega. In predvsem, malo tistega, čemur pravijo Zen. Notranji mir. Jaz pač nisem človek, ki bi to lahko našel v svojem vsakdanjem življenju in se tega še preveč dobro zavedam. In zavedam se tudi, da me ta neskončen nemir in skrbi ubijajo hitreje kot bi me morda kakšna bolezen. Zato sprejmem možnosti, da lahko puščam svoje odtise po svetu s še večjo hvaležnostjo. Ker, življenje že tako nima nekega globjega bistva (če pač sebe ne jemlješ strogo preresno in misliš, da se brez tebe stvari ne bodo zgodile in da si poslan zato, da boš rešil svet), razen, če ga ustvarimo v malih zadovoljstvih. In moja mala zadovoljstva so raziskovanje, odkrivanje in, kot vedno bolj ugotavljam, uživanje v stvareh, kot so lepi razgledi, toplo morje, veter, udobna postelja v hotelski sobi, dobra hrana in nenazadnje, svet na dlani.
Odštevam...
Poleg volje, mi primanjkuje tudi energije. Zagona.
Po eni strani me straši ideja o daljši odsotnosti (pa seveda niti ni tako dolga), ker jaz vedno vidim ogromno problemov, ki se lahko pojavijo iznenada; od varnostnih, do zdravstvenih. In skoraj vedno, preden se kam odpravim opažam pri sebi simptome bolezni, ki jih nisem nikoli imela. Ne znam se sprostiti, pustiti nekaterih stvari, da bi že odšle iz moje glave in bi lažje dihala. Sploh ne vem, če znam živeti brez tega, da bi me kar naprej za nekoga ali nekaj skrbelo.
Potem pa, po drugi strani, uživam v misli, da me čakajo novi kraji in novi ljudje. Stvari, ki jih še nisem videla in doživela. Novi vonji in okusi. Kraji, katerih posnetke bom naredila in jih pospravila na posebne poličke svojih spominov. Izkušnje, tako dobre in slabe, ki bodo nahranile predvsem mojo dušo. Brez potovanj človek ne more širiti svojih obzorij. Brez stikov z drugimi kulturami in drugačnimi ljudmi težko rastemo v svojem bistvu. Determiniranost z okoljem v katerem živimo in kulturo, ki nas obdaja, je tako močna, da nekako moramo prerezati okove in pustiti, da nas napajajo še kakšne druge koordinate, da bi lahko vsaj malo podrli stene, ki nas ločujejo od novih izkušenj.
Čeprav mi odhodi vedno predstavljajo precejšen stres, je pot sama vedno tako zelo vredna vsega tega. Ljudem, ki me sprašujejo, če ni v teh časih bolj varno ostati doma, vedno odgovorim, da verjetno niti ne. Vedno obstajata dve plati nevarnosti. Tista, ki preži na nas povsod kamor gremo in tudi, če smo doma; da se nam bo nekaj zgodilo, da bomo imeli nesrečo,... In potem obstaja še tista druga nevarnost, ki se je navadno ne zavedamo; tista, da obstanemo na mestu in tvegamo zastrupljanje z vedno istimi (preživetimi) idejami, vedno istimi ljudmi in počasnim umiranjem naše volje, da bi karkoli spremenili.
Nekaterim je bolj všeč eno, drugim drugo, vsak pa si sam določi svoje poti.
Meni poti trenutno še določa vsakodnevna rutina in kalup, ki me obdaja, ko sem doma. Naloge, ki mi večinoma ne prinesejo velikega zadovoljstva.
Tako, malo po malo, se veselim, da jih bodo za nekaj časa zamenjale poti, ki jih nisem še prehodila in naloge, ki si jih bom zastavila sama, z upanjem, da bodo prinesle nekaj svežega in drugačnega. In predvsem, malo tistega, čemur pravijo Zen. Notranji mir. Jaz pač nisem človek, ki bi to lahko našel v svojem vsakdanjem življenju in se tega še preveč dobro zavedam. In zavedam se tudi, da me ta neskončen nemir in skrbi ubijajo hitreje kot bi me morda kakšna bolezen. Zato sprejmem možnosti, da lahko puščam svoje odtise po svetu s še večjo hvaležnostjo. Ker, življenje že tako nima nekega globjega bistva (če pač sebe ne jemlješ strogo preresno in misliš, da se brez tebe stvari ne bodo zgodile in da si poslan zato, da boš rešil svet), razen, če ga ustvarimo v malih zadovoljstvih. In moja mala zadovoljstva so raziskovanje, odkrivanje in, kot vedno bolj ugotavljam, uživanje v stvareh, kot so lepi razgledi, toplo morje, veter, udobna postelja v hotelski sobi, dobra hrana in nenazadnje, svet na dlani.
Odštevam...
torek, 26. avgust 2014
V spomin in slovo
Pride čas, ko svet za trenutek obstane in utihne. Ko ostanemo sami s seboj in praznim občutkom, ki ga ne znamo ubesediti, niti predelati. Pride čas, ko odide kdo, ki smo ga vajeni v svojem življenju, ker je bil tam, ko smo mi prišli. In si nismo nikoli predstavljali, da se bo nekega dne svet vrtel naprej in bo naše življenje drvelo po enakih smernicah, pa čeprav brez te osebe. Ker o izgubah ne razmišljamo, dokler se ne zgodijo. Kot si ne bi upali pomisliti na to, da ne bi kar naenkrat prinesli, z eno samo mislijo, vse slabe energije tega sveta.
Ko se rodimo, nihče najprej ne pomisli na to, da bomo nekega dne odšli. Ampak, svet je pač eno veliko letovišče. Tako kot nekega dne veseli vstopimo in se na recepciji prijavimo, tako moramo nekega dne oditi. Nekateri prej, drugi malo kasneje. Nekateri lažje, drugi težje. Vendar, nihče ne bo ostal za vedno. Smrt je, kot rojstvo, popolnoma naraven del tega potovanja. Čeprav se tistim, ki ostanemo, ko nekdo odide, vsakdanji opravki in dolžnosti ne ustavijo, nam je vseeno hudo. Verjetno zaradi kulture v kakršni smo vzgojeni in zaradi vrednot, ki nam jih prodajajo na vsakem vogalu. Predvsem pa zato, ker smo nekoga imeli radi.
Ne glede na to kakšen pogled imamo na odhajanje, na smrt, je vsaka izguba družinskega člana težka...
~ Od trenutka, ko je odšla je minilo do danes že več kot dva tedna. Pa se mi še vedno zgodi, da pomislim kakšen dan, da bi jo morala poklicati. Ali pa razmišljam kaj počne. Kot sem, ko je bila še z nami. Težko se bom navadila na to, da je ni več v mojem življenju, ker je bila tukaj, ko sem se rodila. Ko sem hodila v šolo, sem se na poti domov na hitro ustavila v njeni kuhinji. Po kakšen piškot. Ona pa me je izprašala vse, kar jo je zanimalo. In vedno jo je zanimalo vse. Podobno sem nadaljevala v srednji šoli, če le nisem šla po drugi poti domov. Vedno je bila tam, v kuhinji. Če sem šla zgodaj domov, je stala za štedilnikom in si pripravljala kosilo. Če sem šla pozneje je ropotala s posodami v pomivalnem koritu ali pa počivala v sobi. Ob lepem vremenu je brala časopis na stopnicah.
Pogrešala sem mojo pot iz šole in te postanke, ko sem odšla študirat v Ljubljano in se potem kmalu tja tudi preselila. Vedno manjkrat sem se lahko ustavila pri njej. Vedno manj časa sem imela, da bi po telefonu odgovarjala na vprašanja. Seveda jo je sedaj zanimalo še več. Ker so se mi dogajale druge stvari, novo okolje, drugačni ljudje. Meni pa je, zaradi novega okolja, novih ljudi primanjkovala časa za pogovore.
Potem je zbolela. In zdi se mi, da je čas od dne, ko sem izvedela za to, do dne, ko sem ji zadnjič stisnila roko, minil nesramno hitro in odnesel še tistih nekaj dragocenih trenutkov, ki bi jih lahko imela z njo.
Vendar, takšna obžalovanja so sebična in, ko nekoga ni več, popolnoma brez pomena.
Zato sem se odločila, da se je bom za vedno spominjala le po tistem, kar mi je bilo pri njej najbolj všeč. Njen smeh, tisti pravi, neprisiljeni. Smisel za humor, ki ga je imela še takrat, ko se je borila za vsak vdih. Skrb za vse nas. Njeno veselje do odkrivanja sveta in potovanj, ki ga je želela prenesti na nas, za kar menim, da ji je odlično uspelo. To, da ne sebe, ne drugih ni jemala preveč resno.
V lepe spomine svojega otroštva in najstništva bom skrila tudi mali rdeči zvezek, v katerem je imela zapisane otroške pesmi, ki smo jih prepevali. Narobe obrnjene hlače, ki je niso ovirale pri tem, da ne bi priredila zabavnega večera za vse, ki smo bili okrog nje. Napihnjeno blazino, ki je pristala na glavi kopalca, namesto v mojih rokah. Obiske, kamor me je vzela s seboj. Kupe na vlaku v Zagreb, ki je bil premajhen za sedem ljudi in ravno prav velik za šest. Dubrovnik v času prvomajskih počitnic in Köln ujet v spomladanski veter, Amsterdam ponoči in zimski Rim. Bele natikače. In občutek topline, ki ga je brez vsakega truda oddajala ona.
Kupu lepih spominov, bom dodala tudi nekaj pomembnih misli, ki mi jih je mimogrede kdaj izrekla, pa sem morda takrat mislila, da naj kar govori. Danes, ko z nekaj več lastnimi izkušnjami gledam ta svet vem, da je imela še kako prav, ko mi je rekla, da je šola pomembna, vendar je pa ni šole na svetu, ki bi ti odprla obzorja in te naučila toliko kot potovanja. Da je včasih potrebno malo potrpeti, ker so stvari, ki pridejo lahko veliko boljše. Da je vedno potrebno imeti nekaj malega denarja na strani, ker nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. In, ko mi je v nekem trenutku, ko sem imela vsega malo dovolj rekla, da naj se držim svojega moškega, ker je vreden zlata. Tako vesela sem, da sva se s tem istim mojim moškim odločila za poroko dovolj zgodaj, da je lahko bila tam, ko je postal moj mož. Nasmejana in zagorela. Urejena. Takšna, kot ostaja v mojem spominu za vedno.
Hvala ti. ~
Pa vendar svet nikoli ne obstane in ne utihne. Le zdi se tako, ko se energije tako postavijo, ko se nekdo naš, umrljiv, spremeni v neskončno neumrljivo prisotnost, ki bdi nad nami.
Ko se rodimo, nihče najprej ne pomisli na to, da bomo nekega dne odšli. Ampak, svet je pač eno veliko letovišče. Tako kot nekega dne veseli vstopimo in se na recepciji prijavimo, tako moramo nekega dne oditi. Nekateri prej, drugi malo kasneje. Nekateri lažje, drugi težje. Vendar, nihče ne bo ostal za vedno. Smrt je, kot rojstvo, popolnoma naraven del tega potovanja. Čeprav se tistim, ki ostanemo, ko nekdo odide, vsakdanji opravki in dolžnosti ne ustavijo, nam je vseeno hudo. Verjetno zaradi kulture v kakršni smo vzgojeni in zaradi vrednot, ki nam jih prodajajo na vsakem vogalu. Predvsem pa zato, ker smo nekoga imeli radi.
Ne glede na to kakšen pogled imamo na odhajanje, na smrt, je vsaka izguba družinskega člana težka...
~ Od trenutka, ko je odšla je minilo do danes že več kot dva tedna. Pa se mi še vedno zgodi, da pomislim kakšen dan, da bi jo morala poklicati. Ali pa razmišljam kaj počne. Kot sem, ko je bila še z nami. Težko se bom navadila na to, da je ni več v mojem življenju, ker je bila tukaj, ko sem se rodila. Ko sem hodila v šolo, sem se na poti domov na hitro ustavila v njeni kuhinji. Po kakšen piškot. Ona pa me je izprašala vse, kar jo je zanimalo. In vedno jo je zanimalo vse. Podobno sem nadaljevala v srednji šoli, če le nisem šla po drugi poti domov. Vedno je bila tam, v kuhinji. Če sem šla zgodaj domov, je stala za štedilnikom in si pripravljala kosilo. Če sem šla pozneje je ropotala s posodami v pomivalnem koritu ali pa počivala v sobi. Ob lepem vremenu je brala časopis na stopnicah.
Pogrešala sem mojo pot iz šole in te postanke, ko sem odšla študirat v Ljubljano in se potem kmalu tja tudi preselila. Vedno manjkrat sem se lahko ustavila pri njej. Vedno manj časa sem imela, da bi po telefonu odgovarjala na vprašanja. Seveda jo je sedaj zanimalo še več. Ker so se mi dogajale druge stvari, novo okolje, drugačni ljudje. Meni pa je, zaradi novega okolja, novih ljudi primanjkovala časa za pogovore.
Potem je zbolela. In zdi se mi, da je čas od dne, ko sem izvedela za to, do dne, ko sem ji zadnjič stisnila roko, minil nesramno hitro in odnesel še tistih nekaj dragocenih trenutkov, ki bi jih lahko imela z njo.
Vendar, takšna obžalovanja so sebična in, ko nekoga ni več, popolnoma brez pomena.
Zato sem se odločila, da se je bom za vedno spominjala le po tistem, kar mi je bilo pri njej najbolj všeč. Njen smeh, tisti pravi, neprisiljeni. Smisel za humor, ki ga je imela še takrat, ko se je borila za vsak vdih. Skrb za vse nas. Njeno veselje do odkrivanja sveta in potovanj, ki ga je želela prenesti na nas, za kar menim, da ji je odlično uspelo. To, da ne sebe, ne drugih ni jemala preveč resno.
V lepe spomine svojega otroštva in najstništva bom skrila tudi mali rdeči zvezek, v katerem je imela zapisane otroške pesmi, ki smo jih prepevali. Narobe obrnjene hlače, ki je niso ovirale pri tem, da ne bi priredila zabavnega večera za vse, ki smo bili okrog nje. Napihnjeno blazino, ki je pristala na glavi kopalca, namesto v mojih rokah. Obiske, kamor me je vzela s seboj. Kupe na vlaku v Zagreb, ki je bil premajhen za sedem ljudi in ravno prav velik za šest. Dubrovnik v času prvomajskih počitnic in Köln ujet v spomladanski veter, Amsterdam ponoči in zimski Rim. Bele natikače. In občutek topline, ki ga je brez vsakega truda oddajala ona.
Kupu lepih spominov, bom dodala tudi nekaj pomembnih misli, ki mi jih je mimogrede kdaj izrekla, pa sem morda takrat mislila, da naj kar govori. Danes, ko z nekaj več lastnimi izkušnjami gledam ta svet vem, da je imela še kako prav, ko mi je rekla, da je šola pomembna, vendar je pa ni šole na svetu, ki bi ti odprla obzorja in te naučila toliko kot potovanja. Da je včasih potrebno malo potrpeti, ker so stvari, ki pridejo lahko veliko boljše. Da je vedno potrebno imeti nekaj malega denarja na strani, ker nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. In, ko mi je v nekem trenutku, ko sem imela vsega malo dovolj rekla, da naj se držim svojega moškega, ker je vreden zlata. Tako vesela sem, da sva se s tem istim mojim moškim odločila za poroko dovolj zgodaj, da je lahko bila tam, ko je postal moj mož. Nasmejana in zagorela. Urejena. Takšna, kot ostaja v mojem spominu za vedno.
Hvala ti. ~
Pa vendar svet nikoli ne obstane in ne utihne. Le zdi se tako, ko se energije tako postavijo, ko se nekdo naš, umrljiv, spremeni v neskončno neumrljivo prisotnost, ki bdi nad nami.
ponedeljek, 9. junij 2014
Krila
Višje ne bi mogla,
čeprav bi stegnila roke in prste
in se močno potrudila.
Čeprav bi stopila na obzorje,
se odrinila od roba neba,
kot od trampolina,
četudi bi prijela oblake za rob
in jih upognila, kar tako, malo navzdol.
Višje ne morem,
kot me lahko poneseš ti.
Nekoč sem se počutila, kot da letim. Tako visoko, da me nič ne bi moglo ponesti višje. Brez misli, da se lahko opečeš, če letiš preveč blizu sonca. Brez skrbi, da bi me ujelo slabo vreme in me hitro, prehitro prizemljilo.
Danes grem tako visoko v mislih. V sanjah. Tako malo, ko nikogar ne zanimam in imam svoj trenutek miru in tišine.
Odrasli odvržemo krila preveč hitro. Jih pospravimo v tiste urejene predale svojega življenja, v katerih pozabljamo nase in dajemo prednost drugim. V tiste, kjer le še ob takšnih tihih in mirnih trenutkih, ko smo sami s svojimi mislimi, znamo leteti. In smo srečni, ne le na videz.
Pospravimo krila in poženemo korenine. Preveč globoko, da bi še kdaj vzleteli.
čeprav bi stegnila roke in prste
in se močno potrudila.
Čeprav bi stopila na obzorje,
se odrinila od roba neba,
kot od trampolina,
četudi bi prijela oblake za rob
in jih upognila, kar tako, malo navzdol.
Višje ne morem,
kot me lahko poneseš ti.
Nekoč sem se počutila, kot da letim. Tako visoko, da me nič ne bi moglo ponesti višje. Brez misli, da se lahko opečeš, če letiš preveč blizu sonca. Brez skrbi, da bi me ujelo slabo vreme in me hitro, prehitro prizemljilo.
Danes grem tako visoko v mislih. V sanjah. Tako malo, ko nikogar ne zanimam in imam svoj trenutek miru in tišine.
Odrasli odvržemo krila preveč hitro. Jih pospravimo v tiste urejene predale svojega življenja, v katerih pozabljamo nase in dajemo prednost drugim. V tiste, kjer le še ob takšnih tihih in mirnih trenutkih, ko smo sami s svojimi mislimi, znamo leteti. In smo srečni, ne le na videz.
Pospravimo krila in poženemo korenine. Preveč globoko, da bi še kdaj vzleteli.
Naročite se na:
Objave (Atom)