California

Tisti trenutek, ko se odpraviš na pot, imaš v mislih samo eno; da bi varno prispel. In v soboto, ko sva odhajala, sem razmišljala ravno o tem. Pa seveda tudi o tem, če sem Ottu pripravila vse za njegove počitnice, če imam dokumente pripravljene in če imam bančne kartice na istem mestu kot dokumente. V kovček sem zložila še zadnje stvari, se preprirala z Ottom, ker mi je iz odprtega kovčka ukradel nogavice in mislil, da se bom igrala z njim. In potem smo šli. Zverinica v varstvo in pasjo družbo, midva na letališče.
Takrat se ponavadi zame razmišljanje o tem ali sem vzela vse konča. Takrat razmišljam samo še o poti. O premikih, ki jih bom morala opraviti. O letih, ki so pred nama.
In tako se je pričelo, to razmišljanje o sladkih skrbeh...

Sobotni postanek v Londonu je bil naporen, saj je predstavljal transfer z enega letališča do drugega. Ker sva morala prespati, sva imela sobo rezervirano v hotelu ob letališču Heathrow. Do tja vozijo lokalni avtobusi, ki so brezplačni, vsakdo pa vam bo skušal prodati vožnjo s kombiji, ki vozijo samo na relaciji letališče-hotel-letališče. Takšna vožnja bi stala okrog 5 EUR.
V nedeljo zjutraj je bilo že nekoliko bolje, ker sva lahko v miru zajtrkovala, napisala elektronska sporočila, ki so še čakala na odgovore, sporočila domov, da se odpravljava in šla do terminala, s katerega smo odleteli. Zjutraj smo prejeli tudi obvestilo, da bo imelo letalo eno uro in dvajset minut zamude. Brez stresa in gneče, kar je bilo nekoliko čudno, sva prišla skozi proces oddaje prtljage in varnostni pregled. Čeprav je gospa, kateri sva oddala prtljago, gledala precej pisano, ko sva ji povedala, da se ne vračava v London in ji pokazala celotno vozovnico, nama je vseeno uspelo opraviti vse brez težav. Pa še en kup navdušenja sva povzročila, ko je slišala za celotno pot.
Še preden sem se dobro zavedala, smo že sedeli v letalu, pripravljeni na dolg let proti San Franciscu.

V nedeljo popoldan smo pristali v sončnem San Franciscu. Sončnem. Mislim, da sem imela takšno pomanjkanje sonca to poletje, da sem bila bolj kot srečnega pristanka, vesela tega, da je zunaj sijalo sonce.
Če se kdaj znajdete na letališču v San Franciscu in bi si želeli po najhitrejši poti priti v mesto, je BART dobra rešitev. Hitro in brez gneče. Pot traja približno 30-40 minut, odvisno na kateri postaji boste izstopali. Cena na osebo je okrog 8 USD, kar je verjetno 12-krat manj kot vožnja s taksijem.
Torej, po približno pol ure vožnje sva se znašla v poslovnem središču mesta, opremljena vsak s svojim kovčkom in nahrbtnikom. Na sončno nedeljo popoldan je bil ta del mesta (Embarcadero) videti popolnoma zapuščen, le sem pa tja kakšen brezdomec, ki se je skrival pred precej hladnim vetrom. Hotel je bil prijetno presenečenje, iz sobe pa lep razgled na zaliv in mesto. Namenili so nama tudi dve brezplačni pijači, ko sva povedala, da je to najino poročno potovanje.
Po celem dnevu sedenja na letalu, se je prilegel sprehod. Na hitro sva se sprehodila skozi kitajsko četrt, ki je pozno popoldan oddajala nek poseben mir. Sprehajalcem se ni nikamor mudilo, domačini so posedali naokrog, povsod se je vlekel tisti posebni vonj, ki ga ima skoraj vsaka kitajska četrt, ki sem si jo ogledala do sedaj. Od nekje se je razlegala živa glasba tradicionalnih inštrumentov. Morda zato, ker sem tisti trenutek svoje možgane prestavila v brezstresni program ali pa zaradi tega, ker sva bila že skoraj 22 ur budna, ampak vse se je odvijalo tako lepo počasi. In na koncu je piko na i popoldnevu in večeru dodala še super udobna postelja.

Jutranji del ponedeljka sva namenila sprehodu na Telegraph Hill in po okolici. Sprehajanje po San Franciscu ni šala. Je potrebno biti v kar solidni formi, da preplezaš vse tiste vzpetine. :) Ob 11:30 sva se vkrcala na ladjo, ki naju je peljala na Alcatraz. Ker si očitno veliko ljudi želi videti nekdanji zapor, je potrebno karte (t.j. vozovnico za ladjo, ki je tudi vstopnica za Alcatraz) rezervirati precej vnaprej. V sezoni poletnih počitnic precej vnaprej, po sezoni nekoliko vnaprej. V ponedeljek, 15.9. so bile naslednje proste vstopnice v prodaji za 22.9.
Vsekakor pa je vredno obiska in ogleda. Ob vstopu lahko obiskovalci prevzamejo audio vodiča, ki je vštet v ceni vozovnice/vstopnice. Zgodbo o Alctrazu pripovedujejo zaposleni in kaznjenec. Sprehod skozi prostore, kjer so za rešetkami sedeli tudi nekateri znani zločinci, je nekoliko zlovešč, ker so pripovedi dodani še zvoki zapiranja rešetk, pogovora kaznjencev, kričanja, strelanja,... Poleg tega pa je energijsko naporen, saj je to eden tistih krajev, kjer ti postane nekoliko tesno v želodcu, slabo, kjer gomazenje po hrbtu kar ne poneha, dokler ne izstopiš. Ne vem za vas, ampak jaz sem prepičana, da so ga za svojega vzele energije tistih, ki so fizično odšli iz zapora, psihično, čustveno pa ostali ujeti tam za vedno. Na kratko, ko se nahajate v SF, je to obvezna postojanka. :)

Popoldanski del sva namenila nakupovanju, ki ga nisva mislila opraviti, pa sem ugotovila, da sem nekatere stvari pozabila doma. In tako sem imela dober izgovor za nakup novih kopalk.
Prevzela sva tudi avto, se odpeljala do hotela po prtljago in se odpeljala proti Santa Cruzu.
Manjše mesto, ki je v času počitnic polno, v času najinega obiska pa je bilo videti precej zapuščeno. Odprte so bile tri restavracije, v eni od teh je bila večina obiskovalcev mesta. Ko so ob deveti uri zaprli tudi restavracije, sva se vrnila v hotel, od koder sva zjutraj, v sončnem vremenu, nadaljevala pot proti Montereyu. Če se tudi vam zdi ime znano, morda za tem tiči dejstvo, da je poleg Laguna Seca, kjer je do lanskega leta potekalo tekmovanje v Moto GP. Sicer pa je Monterey sam po sebi čudovit kraj.
Iz Montereya sva pot nadaljevala skozi Big Sur. Na moje največje presenečenje se mi je mimogrede izpolnila ena mojih velikih želja; ob obali je plavala jata kitov grbavcev. Moje navdušenje je verjetno presenetilo ljudi, ki so že opazovali kaj počnejo kiti, saj sem ga izrazila precej glasno. In me sploh ne zanima kaj si je kdo mislil o tem, ker je bil to eden tistih trenutkov, kjer sem bila tako iskreno vesela, kot otrok, ki na božično jutro v lepo zaviti škatli najde točno tisto darilo, ki si ga je že dolgo želel. Sicer je v okolici Montereya možno kite grbavce opazovati skoraj celo leto. Videvala sva jih vzdolž celotne poti skozi Big Sur. In, če ste tako kot jaz navdušeni nad kiti, lahko opazovanje spremenite v čudovit izlet. Vedela sem, da California nudi precej lepih razgledov in pestrost živalskih vrst, ampak danes je bil dan neverjetnih presenečenj. Čudovito, nimam drugih besed.

Z obale sva zavila v notranjost in poleg pokrajine se je spremenila tudi temperatura. S prej prijetnih 24 stopinj se je povpela na 42, v vsega 20 minuta vožnje. In ja, tudi nad tem sem bila nadvdušena, ker sem celo poletje, ki to ni bilo, čakala, da se zgodi kakšen dan s toplimi temperaturami.
Pokrajina se je iz čudovite zelene prebarvala v rjavo in oranžno in v mehke obline vzpetin vse naokrog. Pot sva nadaljevala iz Cambrie, preko Paso Roblesa v Bakersfield, kjer sva naredila kratek postanek in dejansko nisva videla veliko, razen trgovine kjer sva si kupila prigrizke, ter bencinske črpalke, kjer sva nove energije dodala tudi najinemu sposojnemu vozilu.
V Tehachapi (1.200 m nadmorske višine) sva prispela okrog pol sedme zvečer. In ostala. Do jutri, ko greva novim dogodivščinam nasproti.