Po noči v Tehachapi-ju in zajtrku ob poročilih (ker politike očitno ni nikoli dovolj), sva vse najino trenutno imetje napakirala nazaj v prtljažnik Cruza in se odpeljala. Zadnja postaja tega dne je bil seveda Las Vegas in čeprav sva oba nestrpno pričakovala prihod tja, sva imela vmes še en postanek - Death Valley. Znan kot narodni park, ki ima najbolj suho podnebje in najvišje temperature od vseh narodnih parkov v severni Ameriki je zelo poseben kraj. Oziroma, posebno območje, saj obsega 7.800 kvadratnih kilometrov. Predstavlja visoke vzpone in drugo najnižjo točko na zahodni polobli, to je -86 m. Kot kontrast temu, se v bližini (bližina je relativna, v tem primeru to pomeni 137 km) Mount Whitney povzpne do višine 4.421m. Nahaja se v še enem narodnem parku - Sequoia.
Torej, vse podatke, ki jih tako ali tako lahko vsak sam najde na Internetu bom pustila ob strani.
Vsak si sam piše izkušnje določenih krajev, ki jih obišče. Prebrala sem številne, vsakemu se je zdelo drugače, nekaterim nič posebnega, drugi so navdušeno pripovedovali o dogodivščinah tam. In moja izkušnja Doline smrti? Neverjetna. Že sama pot tja je precej impresivna, saj se vije med skalnim pobočji, menjajo se barve skal, nadmorske višine, nakloni, vendar je cesta še vedno široka in varna in lepša kot večina glavnih cest pri nas pod Alpami. Razgledi, ki se odpirajo na trenutke so tako veličastni, da jemljejo sapo. Nič me ne bi moglo pripraviti na prostranost doline.
In še ena druga stvar jemlje sapo, to je temperatura. Rekordne temperature sicer na dan obiska niso bile dosežene, tudi rekordna septembrska ne, ki je 51 stopinj C. Je pa avto vztrajno trdil, da je temperatura 47 stopinj, včasih je pokazal tudi 48. Dokler iz avta, ki je primerno hlajen, opazuješ pokrajino ne da nič slutiti, da je jasen dan tako hudo vroč. Potem pa, ko stopiš izvozila, je tako, kot bi stopil v savno. Ali pa, ko doma odpreš pečico, da bi preveril, če je kolač že pečen. Ko se telo malo navadi, ni tako hudo, kot tisti prvi udarec, pa vendar.
Ustavila sva se v Furnace Creek-u, kjer sva plačala vstopnino (20 USD za vozilo). Potem pa sva se zapeljala do Badwater Basina, kjer je najnižja točka. Tam je bila tudi temperatura najvišja. Čeprav sem po poti do tja razmišljala, da sandali morda niso najprimernejša obutev, sem se vseeno pozabila preobut in po nekaj korakih proti slanem dnu so se podplati že tako segreli, da ni bilo več prijetno stati na mestu. Na hitro sva opravila s turističnimi fotografijami, Jan je še slikal panoje z razlagami, ker temperatura res ni bila primerna za postavanje na soncu in branje. Jasno opozorilo, da hoja tam okrog po deseti uri dopoldan ni priporočena, smo seveda vsi ignorirali. Ura je bila tako primerno opoldanska, le zakaj bi se umikal v senco (ne da je tam kaj bolje).
Na poti nazaj sem kar skozi okno avtomobila naredila še nekaj fotografij. Potem pa sva se hitro odpeljala proti Vegasu.
Tako sva za naslednji obisk pustila dve stvari; Racetrack Playa s potujočimi kamni in nočno nebo nad dolino, ki naj bi bilo precej impresivno. Preverim naslednjič.
O Las Vegasu besed ne bom izgubljala. Ker je druga skrajnost navdušenja. Če me je v Dolini smrti navduševala narava, sem bila v Vegasu navdušena nad delom človeških rok. Sprehodi od casinoja do casinoja znajo biti naporni, sem preverila včeraj. Po nekaj urah sprehajanja v popolnoma neprimernih čevljih, sem kupila nove superge. Tako, še eden od nakupov, ki jih nisem načrtovala, ampak so se morali zgoditi.
Kaj sva si tu pustila za naslednji obisk? Verjetno ne kaj dosti, ampak stvari kar rastejo in se spreminjajo, tako da bo dovolj novega.
Danes sva Las Vegasu pomahala v slovo (na žalost) in se odpravila proti Los Angelesu. S hitrim postankom na Hooverjevem jezu (Hoover Dam, ker se prevod sliši precej smešno). Sprehodila sva se čez jez, si ogledala most nad njim, ki so ga odprli 2010, naredila nekaj fotografij in odšla. In jaz sem stopila še v svojo 11. državo v Ameriki. Počasi, počasi, pa bo. :)
Torej, tako jez, kot most sta prav dih jemajoča, ker dokler se ne postaviš zraven, si je težko predstavljati kako ogromno je vse skupaj. Čeprav mi je bilo vroče in sem bila žejna, sem bila navdušena nad obema strukturama.
Nekaj kilometrov sva se peljala po Route 66, oziroma tistem, kar je od nje ostalo. Zapeljala sva se skozi Barstow, vendar ni bilo videti preveč mamljivo, tako da se nisva ustavila in sva pot kar hitro nadaljevala po avtocesti do Los Angelesa. Ker so v hotelu ravno stregli z vinom in sirom, se nama ni mudilo ven.
Prvi vtis? Veliko preveč avtomobilov, verjetno tudi preveč poseljeno (po mojih zelo strokovnih ocenah, kakopak), vendar pa se lažje diha, saj so temperature kakšnih 10 stopinj nižje od tistih v Las Vegasu.
Fotoaparat trenutno malo sameva, saj sem ga v zadnjih treh dneh uporabljala bolj malo, glede na to, da greva jutri v zabaviščni park (jup, mogoče sva prestara za tja, morda pa tudi ne), bo počival še jutri. :) Zato danes tudi ne pripenjam nobene fotografije.
Do naslednjič...
Ni komentarjev:
Objavite komentar