Nekoliko sem dvomila v dan v zabaviščnem parku, misleč, da
je namenjen predvsem mlajšim obiskovalcem in da sem sama prestara za kaj
takšnega. Čeprav sem imela delno prav, sem se motila predvsem v delu, da ni za
odrasle. Takoj ob vhodu sva preizkusila enega starejših vlakcev, ki je imel
ravno prav spustov in zavojev. Po tej vožnji se je pokazalo, da sem imela delno
tudi prav in sem postala nekoliko prestara za takšne vožnje. Če sem prej zmogla
nekaj zaporednih voženj brez težav, sedaj potrebujem po vsai vožnji pol ure
postanka, da se moj ravnotežni organ postavi nazaj v normalno stanje in da telo
dojame, da se je nehalo vrteti v vse možne smeri.
To sem nekako predvidela, ker je v zadnjih letih zame vsaka
vožnja čez ovinke postala napor. Na žalost se bom morala od sedaj naprej
brzdati tudi pri norih vožnjah na vlakcih.
Torej, jaz sem zmogla dva, potem pa sem, pred nadaljevanjem,
malo počivala. Moški seveda ne bi bil moški, če ne bi zbral moči za še enega
več takoj na začetku.
V vsakem primeru je bil zabaven dan in čeprav sem morala
zabaviščni park zapustiti brez Batman majice, sem dobila vrečko Jelly Belly
bonbonov, ki sva jih potem s seboj nosila še nekaj dni.
Zadnji dan v ZDA sva preživela v Santa Monici. Malo sva se
sprehodila mimo trgovin, malo po obali, se naužila sonca, da bo doza trajala
čez tisto sivo in dolgo zimo doma, nekaj dobrega pojedla in se počasi morala
odpraviti po kovčke, ki so še vedno čakali v hotelu.
Santa Monica je na sončno nedeljo sicer precej obljuden kraj
in če želite parkirati čim bližje sprehajališča, se boste morali tja pripeljati
v bolj zgodnjih urah. Cesta, ki vodi do Malibuja je bila prav tako že zjutraj
polna ob strani parkiranih avtomobilov, večina teh vozil pa je pripadala
deskarjem, ki so lovili jutranje valove. Težko trdim kako je tam sicer, ampak v
nedeljo zjutraj je bilo videti precej mirno, s precej veliko gnečo. Morda se je
popoldan, ob okrepljenem vetru pokazal kakšen val več.
Sicer pa sem si z lahkoto predstavljala, da bi v Santa
Monici živela z najinim štirinožcem. Dobrodošli so povsod, večina ljudi
sprehaja svoje pse, vsi so vzgojeni in v trgovinah imajo skoraj povsod kakšen
priboljšek za pse in skledo s svežo vodo. So tudi deli plaže, kjer so psi
dobrodošli ali na povodcu ali pa brez njega in kar nekaj jih je bilo opaziti
veselo tekati naokrog. Seveda, nikjer nisva srečala nikogar, ki bi svojega psa
sprehajal brez povodca v parkih in tam kjer je ogromno ljudi, tako kot to pri
nas počnejo ljudje v Tivoliju. In potem, ko se pes požene proti tebi in renči,
so še tako predrzni, da te poleg vsega naderejo zakaj se bojiš.
Sprehodila sva se še do Venice Beach-a in kljub zelo
sproščenemu ozračju in občutku brezskrbnosti, ki tam kar lebdi v zraku, si ne
morem pomagati, da ne bi komentirala, da najbrž še nikjer nisem videla toliko
čudakov na kupu (če seveda izvzamem domačo politično sceno J). Seveda pa tudi nekaj
precej impresivnih tattoojev, oblačil in dokazov, da se mi ne bi smelo biti
nerodno obleči v kratke hlače. J
Kot vedno, mi je bilo malo težko oditi proti letališču, ampak
po drugi strani pa naju je čakalo še kar nekaj novega in me je to gnalo naprej.
Po nočnem letu iz Los Angelesa proti Rarotongi, smo zjutraj
pristali v sončni vzhod v Avarui. Vzdušje na letališču seveda niti približno ni
takšno kot v Evropi ali ZDA in je bilo precej sproščeno. Ob traku za prtljago
je sedel gospod v letih in veselo brenkal na svoj ukulele, čeprav je bila ura
šele 6 zjutraj. Policaji so nasmejani hodili naokrog in se pogovarjali z ljudmi
in niso dajali vtisa, da morajo gledati v svet namrgodeni, samo zato, ker so
pač v službi policaja. Le gospa na okencu ob prihodu ni bila videti preveč
navdušena nad zgodnjo jutranjo uro. Kovčka sta prispela skupaj z nama in tudi
tokrat sem bila navdušena nad tem. Če ti ga izgubijo dvakrat zapored, si precej
navdušen, ko mu uspe priti z istim letom, kot tebi. Ne glede na to kolikokra
kam potuješ.
Zunaj so naju pričakali z rožami, ki so nama jih obesili
okrog vratu in po devet ur dolgem nočnem letu, so bile tiste rože, v tistem
trenutku, najbolj sveža stvar na meni. Ko smo dočakali še enega potnika, so
naju odpeljali v resort kjer sva nastanjena. Do danes sva se že dvakrat peljala
okrog otoka, šla v hribe nad nami, obiskala nočni market, poslušala lokalno
glasbo in veliko veslala. Vmes sva se odločila, da bova izpustila obisk
Aitutakija, ker naju čaka še veliko kilometrov in prestavljanja sem in tja, da
ta teden res mora biti namenjen počitku. In ja, potem ljudje pričnejo z
razlaganjem, da to bi pa res morala videti in da je res lepo… In potem je
jasno, da se strinjava, ampak ta del poti je namenjen predvsem počitku in to
počneva. Na čudoviti Rarotongi, s svojo čudovito hiško, z verando obrnjeno
proti čudovitem zalivu. Naslednjič, ko bodo clij potovanja samo tile otočki
sredi nikjer, jih bova obredla po dolgem in počez, tokrat pa so postanek, da
nabereva moči za pot naprej.
Sicer pa ni povedati kaj dosti. Otok prevoziš z motorjem v
eni uri, omejitev na cestah je 50 km/h, za motor 40, če ga voziš brez čelade.
In to počnejo vsi. Na našem delu otoka kar naprej piha in postane na trenutke
zaradi tega tudi precej hladno. Čeprav so zelo gostoljubni in prijazni, jim
manjka smisla za čistočo. Saj je vse oprano in počiščeno, ampak manjka tista
pika na i. Hrana je dobra, ampak ni nekega hudega presežka. Morje za koralnim
grebenom je divje. Sem pa v teh nekaj dneh že opazila kita ali dva. Pred
grebenom je čudovito, kot nikjer drugje do sedaj. Jaz sicer nisem oseba, ki jo
boste zlahka prepričali, da bi gledala kaj vse plava pod vodo, ne glede na to
kako lepo je. Verjamem mojemu moškemu, ki je navdušeno preplaval velik del
lagune in pravi, da so čudovite ribe in da je bilo snorklanje včeraj boljše,
kot kakšen potop, ki ga je opravil do sedaj. Jaz sem mu sledila na varnem v
kanuju in se nekaj časa sončila, nekaj časa zmrzovala. Valovi ob grebenu so
naravnost dih jemajoči, zvok ki ga oddajajo pa tudi. Surova moč narave, ki jo
je težko spregledati ali pa ostati povsem ravnodušen ob tem.
Aha, pivo z otoka je nekaj posebnega, ker ima nek čokoladen
prioksu, pa čeprav ni temno.
Na otoku je prav verjetno več motorjev kot ljudi in prav
tako to velja za kokoši, peteline in pse. Živali se prosto sprehajajo naokrog
in ni videti kot bi zares komu pripadale, čeprav so večinoma videti negovane,
velika večina psov pa ima celo ovratnice. In vsi so zelo prijazni in kar naprej
mahajo z repi in se te razveselijo, če jim slučajno prideš nasproti.
Čeprav to ni eden tistih krajev, kjer bi lahko živela, ker
je otok absolutno premajhen, je mali raj na zemlji, ki ga bom uživala še nekaj
dni, preden se preseliva v avtodom. Naslednja postaja: Nova Zelandija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar