Sami sebi sreča

Če bi lahko še enkrat zavrtela nekatere dneve, bi zavrtela same takšne, ko je šlo vse tako kot mora. Ne razmišljam o tem, da bi, če bi imela možnost, prevrtela tiste, kjer bi lahko kaj popravila. Ker, veste, vse male napake, vsa naša dejanja, vključno s tistimi, s katerimi nismo najbolj zadovoljni, nas na koncu pripeljejo do nekih drugih dejanj, do malo večjih zmag ali pa do spoznanj, do katerih ne bi nikoli prišli, brez tiste napake. Brez tistega dne, ko smo si razbijali glavo zakaj smo nekaj tako rekli ali naredili. Poleg tega, razmišljanje o tem kako bi bilo nekaj bolje narediti nima smisla, to sem že tolikokrat povedala, napisala, da se že res ponavljam. Ker ne bo ničesar rešilo, le dan bo nekoliko manj lep in nekoliko bolj zagrenjen.
Jaz bi si še enkrat zavrtela najin poročni dan, da bi še enkrat lahko prvič vdihnila vonj svojega poročnega šopka. Da bi lahko še enkrat šla prvič mimo ogledala, naličena in oblečena v poročno obleko. Da bi še enkrat živčno čakala za vrati, da se odprejo in da bi še enkrat lahko prvič zagledala mojega očeta, kako čaka tam, v svoji lepi obleki. Premalokrat ga vidim v obleki. Da bi še enkrat naredila skupaj z njim tiste korake, ko sem si mislila, da to nam je pa res dobro uspelo. In da bi, še enkrat prvič videla mojega (sedaj) moža, kako čaka name. In vse tam zbrane, ker sem bila neizmerno vesela, da so si vzeli čas in bili tam z nama.
Še enkrat bi si zavrtela dan, ko sva domov prinesla Otta. Malo, dišečo kepico, ki je bila videti popolnoma izgubljena, za trenutek. Potem pa je videl blazino, pripravljeno zanj, zlezel nanjo in zaspal. Še enkrat bi rada podoživela vse tiste občutke, ko sem bila popolnoma izgubljena, kako bomo naprej, kako ga bova vzgojila v psa, ki lahko gre kam z nama in nama ne bo uničil cele hiše. In hkrati sreče, da je končno prišel.
In dan, ko sem se zbudila v sončno jutro v avtodomu in mi je v trenutku postalo jasno, da imam neizmeren privilegij, ker lahko potujem in vidim nove kraje, odkrijem nove vonje, narišem nove korake po ulicah, kjer prej še nisem hodila. Neizmeren, ker z osebo, s katero delim življenje lahko delim tudi veselje do potovanj.
Morda se sliši pocukrano in zlajnano, ampak kar naj se. Ker, zelo lahko je iskati stvari, ki bi jih želeli popraviti. Najti trenutke, ko smo naredili vse narobe. Tarnati nad vsem (vem, ker tudi sama to velikokrat počnem). Najlažje je biti žrtev. Tudi to vem, ker poznam takšne ljudi, ki sami nikoli niso ničesar krivi, ker se je cel svet zarotil proti njim. Pa ni popolnoma tako. Res je, da imajo nekateri več sreče kot drugi in da se nekaterim vse podira, čeprav se trudijo graditi. Vendar, kljub vsemu, sami vzpostavljamo svoje energijsko polje. In, če se obdajamo z ljudmi, ki nam bodo vzeli veliko energije in je nič dali v zameno, če razmišljamo samo o tem kako ne bo nikoli bolje, ter ne vizualiziramo prihodnosti, ki si je želimo, potem blokiramo svoje energijsko polje do te meje, da dovolimo vstop le slabim in temnim silam. Biti srečen (ali le srečnejši) je stvar odločitve. To se seveda ne zgodi čez noč, pot do tja je dolga in hodimo jo z malimi koraki. Poleg tega nima cilja. Čeprav se tako zdi, nikoli ne pridemo na cilj. Najprej hodimo le navzgor, tako dolgo in tako težko, da se zdi, da se je bolje obrniti in iti nazaj. Tistim najbolj vztrajnim kmalu postane jasno, da se pot tudi zravna in da postane užitek. In, da traja. In traja.
Le počasi je potrebno pričeti. Z malimi stvarmi. Najprej v svoji glavi, potem v svoji neposredni bližini in potem vse bolj okrog. Vse dokler se tema ne umakne. S srečnimi mislimi, pa vse do pozitivnih ljudi, ki jih najdemo povsod.