Čeprav je bilo težko zapustiti prijetne temperature in
udobje Rarotonge, sva se vseeno radovedna, kaj naju še čaka, veselila poleta v
Auckland.
Ker smo pristali pozno zvečer, sva ujela avtobus do mesta,
se sprehodila nekaj metrov do hotela in potem kar ostala v sobi. Imela sva
sicer visokoleteče načte, da bova šla do najbližjega bara, spila pivo in šla
potem spat. Vendar… na Novi Zelandiji je trenutno pomladno vreme, kar je
pomenilo 10 stopinj manj kot na Rarotongi in zaradi tega niti nisva bila več tako
navdušena nad idejo, da bi se kaj veliko sprehajala. Topel tuš, postelja in
televizija (ja, televizija) so bili precej bolj mamljivi.
Jan je še na Rarotongi opravil enega od tistih impulzivnih
nakupov, ki se mu včasih zgodijo in mi jih malo pozabi omeniti. Saj sva se
veliko pogovarjala, da bi morda skočila s stolpa v Aucklandu, vse odkar sva
zadevo videla na enem od potovalnih programov na TV. Vendar je bilo vse bolj v
željah in tistih kaj-pa-če-bi-vseeno-ko-bova-enkrat-tam povojih. Jaz imam sicer
rada višino in veter in občutek, da obstaja verjetnost, da padeš. Jan niti ne
tako zelo. Ob kakšnem robu se raje umake nazaj na varno. Zato tudi nisem želela
preveč očitno težiti, da bi jaz res rada skočila. Torej, še preden sva prispela
v Auckland, sva imela vstopnici. In na TV niti ni bilo videti tako grozno in
visoko. Zakaj pa ne?
Ko sva, kot že rečeno, prispela v hotel, sva skozi enega od
oken videla stolp, zvečer, ko se je ves lepo osvetljen in okrašen. Videti je
bil pošastno visok. V jutranji svetlobi, brez modrih luči, je bil videti samo
še višji in ogromen. Takrat niti nisva bila več prepričana, če to hočeva. Pa
sva se ob enajstih vseeno prikazala v nadstropju pod stolpom, kjer naju je eden
od zaposlenih, ves nasmejan (nama se seveda ni smejalo takrat) peljal v
garderobo, nama priskrbel omarico, obleki in pasova. In potem naju je poslal v
dvigalo skupaj s še kopico ljudi, ki so šli na Sky Walk (sprehod po zunanji
ploščadi, z nekaj nagibanja čez rob). Torej, prišla sva na vrh, jaz sem bila na
vrsti prva. Zakaj pa ima Jan ženo, kot zato, da preizkusi, če se res da varno
spustiti 192m v globino? Na zapestje ti pripnejo kamero in potem te pospremijo
do roba, kjer te še malo pripnejo in ti razložijo kako bo vse skupaj potekalo. V
resnici niti ne padaš tako hitro kot je videti spodaj, so rekli. Do 85 km/h.
Razgled je bil seveda čudovit z roba. Dan jasen in topel. S stanjem na robu
niti nisem imela težav, niti s sunki vetra, ki so občasno zapihali. Ne vem zakaj, ampak največja težava je
prestopiti rob, čeprav s privezan. Čeprav veš, da ne boš kar odletel v neznano
in veš, da te spodaj čaka nekdo, ki te bo varno spravil na tla. Pa vseeno,
tisti en korak v prazno, ki ga moraš narediti je tako nenaraven in čeprav je
ves tisti presežek adrenalina v mojem telesu vpil Dajmo žeeeeeee!, so možgani
malo upočasnjevali vse skupaj. Ko sem slišala osebo za mano, da odšteva, sem
pač izklopila vse in stopila čez. In, ne glede na vse, kar sem do sedaj v
življenju preizkusila, tisti pri dve sekundi sta bili tako tuji. Padam? Letim? Potem
pa sem pričela samo še uživati. In moje prve besede ob pristanku so bile, če
grem lahko še enkrat. Ko je pristal še Jan, nekaj minut kasneje, sva čakala, da
se greva preoblečt in na razgledno ploščad. Pa je prišel ta isti, ki naju je
sprejel in vprašal, kaj bi rekla, če bi nama ponudili še en skok (tako to je,
če si na poročnem potovanju). Verjetno nisem prav dobro skrivala navdušenja in
seveda sprejela. Oba sva šla z dvigalom še enkrat v 53. nadstropje in ven.
Tokrat sem skočila vzvratno. Oziroma, ne skočiš, ampak te spustijo. Ker sem
vedela kaj pričakovati, je bil drugi skok čisti užitek in nič drugega.
Ko vas pot zanese v Auckland, zelo priporočam to izkušnjo.
Ni enako kot bungee, ker je to brez tistega neprijetnega občutka, ko te potegne
nazaj.
Popoldan sva na letališču prevzela avtodom in se odpeljala
ven iz mesta. Ja, jaz nisem oseba, ki bi kampirala. Z avtodomom gre. Imava
udobno posteljo. Imava omare. Gretje. Hlajenje. Trdno streho nad glavo.
Kopalnico, ki je sicer za silo, ampak je. In imam udoben stol, ki je sicer
sovoznikov sedež, ampak zvečer ga obrnem in se lahko udobno namestim. Seveda pa
to ne pomeni, da bom to počela še kdaj. Trenutno nisem pod stresom in vse kar
vidim in doživim me tako navdušuje, da sem za to pripravljena tudi kampirati. J Poleg tega pa moj mož
skrbi, da mi je kar najbolj udobno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar