ON THE GO: Nova Zelandija 2

Gospodar prstanov je bilo čtivo skozi katerega se nisem in nisem mogla prebiti, ker so bili sicer čudoviti opisi narave preveč dolgi. Neskončni, se mi je zdelo. Vedno sem razmišljala kje na svetu bi dobil ideje za takšne pokrajine. Seveda, v moji domišljiji, prežeti s podobami domačih hribov, sem si težko zamišljala kakšne drugačne.
Po kar nekaj prevoženih kilometrih po severnem otoku, je povsem jasno, da je Nova Zelandija pravi kraj, da te čudovite opise uresničiš. Trava, tako zelena, da je težko kje najti tako lepo barvo. Pašniki, neskončni, posuti s puhastimi ovcami ali pa kravami. Razgledi na gričke, neprehodne gozdove, kaurije. Obale, kjer ni nikogar. In tisto morje, neštetih barv. Danes lahko brez pretiravanja rečem, da sem prepotovala že veliko, pa vendar se ta pokrajina težko najde še kje drugje. Na trenutke me je sicer spominjala na Škotsko, vendar le v nekaterih detajlih.
Če bi se odločali za izlet z avtodomom, priporočam spomladanske mesece, torej od oktobra dalje. Začetek oktobra je še nekoliko hladen, kljub temu, da je sonce že precej toplo, piha z morja hladen veter in se temperature ne povzpnejo kaj dosti višje kot do 19 ali 20 stopinj. Konec oktobra in prva polovica novembra, to je verjetno najbolj primerno obdobje, da še lahko najdete prostor za kampiranje, da je trava še vedno te čudovite zelene barve in da se vam zdi fino, ker lahko svoj zimski plašč pustite na tej strani sveta in se odpravite uživat sonce in toplo vreme. Proti koncu novembra in v decembru se že nekoliko poveča število avtodomov na cestah in tudi prostor v campu je vedno težje najti, vse to pa je najslabše okrog božičnih praznikov, ko se skoraj vsi odpravijo na počitnice. Takrat so čudovite prazne plaže precej bolj polne (pa se še vedno vse to ne more primerjati s polnostjo plaž v Italiji ali na Hrvaškem, predvidevam).

Čeprav je Auckland lepo mesto (energija malo spominja na Vancouver), na Novo Zelandijo pač ne greš zaradi mest. Večina manjši mestec na severnem otoku je precej nezanimivih - z glavno cesto skozi center, trgovine na vsaki strani, večinoma v enonadstropnih hišah, potem pa vse okrog stanovanjske hiše. So pa tudi izjeme, kot recimo Napier. Mesto je naslonjeno na obalo Hawke's Bay-a in ima nekakšno vlogo centra tega zaliva, ker ima tudi večje pristanišče. Malo naprej je še Hastings, večje mesto kot Napier, pa vendar je malo umaknjeno od pristanišča in letališča.
Hawke's Bay je območje, ki je znano po vinih, česar ni težko opaziti, saj se vse okrog Napierja raztezajo vinogradi in je mogoče v s kolesom iz mesta obiskati kar nekaj vinarn. V toplem vremenu je precej prijeten izlet, čeprav je mogoče še najbolje na obisk v vinarne s taksijem.
1931 je območje prizadel kar močan potres, ki je mesto zravnal z zemljo. Tako so po potresu pričeli na novo graditi stavbe, zato je danes Napier čudovit primer artdeco arhitekture. Obalno sprehajališče in mestno središče sta zelo prijetna, če ste tam ob pravem trenutku in si zaželite malo uživanja na valovih pa tudi ne boste odšli ravnodušni, vsaj tako pravijo. Poleg tega pa so temperature celo leto prijetne, tudi v zimskem času - nič minusa in snega. Ravno prav zame.

Priporočam obisk Rotorue, vendar z opomnikom, da se je potrebno navaditi na vonj gnilih jajc, ki ves čas visi nad mestom. Rotorua je eden od krajev z največjo geotermalno aktivnostjo in že samo sprehod skozi mestni park je zabaven, saj se povsod malo kadi iz lukenj v zemlji, mala jezerca blata ali vode vrejo s prijetnim zvokom, kot bi doma na štedilniku vrelo v posodah. Poleg tega je v mestu tudi gejzir, obisk katerega precej bogato zaračunajo. Krajši sprehod v hrib, pa ga boste videli pod sabo, brez da bi za to plačali. K geotermalni aktivnosti veliko pripomore to, da leži mesto v kalderi Rotorua.
Za kar pa toplo priporočam plačilo vstopnine pa je Waiotapu. Prav tako gre za zelo aktivno geotermalno območje z urejenimi in zavarovanimi potmi mimo bazenov različnih barv, bazenov z blatom in z jamami čudovitih barv iz katerih se kadi smrdljiva megla. Vse skupaj je videti kot bi bil na drugem planetu.