Sami sebi sreča

Če bi lahko še enkrat zavrtela nekatere dneve, bi zavrtela same takšne, ko je šlo vse tako kot mora. Ne razmišljam o tem, da bi, če bi imela možnost, prevrtela tiste, kjer bi lahko kaj popravila. Ker, veste, vse male napake, vsa naša dejanja, vključno s tistimi, s katerimi nismo najbolj zadovoljni, nas na koncu pripeljejo do nekih drugih dejanj, do malo večjih zmag ali pa do spoznanj, do katerih ne bi nikoli prišli, brez tiste napake. Brez tistega dne, ko smo si razbijali glavo zakaj smo nekaj tako rekli ali naredili. Poleg tega, razmišljanje o tem kako bi bilo nekaj bolje narediti nima smisla, to sem že tolikokrat povedala, napisala, da se že res ponavljam. Ker ne bo ničesar rešilo, le dan bo nekoliko manj lep in nekoliko bolj zagrenjen.
Jaz bi si še enkrat zavrtela najin poročni dan, da bi še enkrat lahko prvič vdihnila vonj svojega poročnega šopka. Da bi lahko še enkrat šla prvič mimo ogledala, naličena in oblečena v poročno obleko. Da bi še enkrat živčno čakala za vrati, da se odprejo in da bi še enkrat lahko prvič zagledala mojega očeta, kako čaka tam, v svoji lepi obleki. Premalokrat ga vidim v obleki. Da bi še enkrat naredila skupaj z njim tiste korake, ko sem si mislila, da to nam je pa res dobro uspelo. In da bi, še enkrat prvič videla mojega (sedaj) moža, kako čaka name. In vse tam zbrane, ker sem bila neizmerno vesela, da so si vzeli čas in bili tam z nama.
Še enkrat bi si zavrtela dan, ko sva domov prinesla Otta. Malo, dišečo kepico, ki je bila videti popolnoma izgubljena, za trenutek. Potem pa je videl blazino, pripravljeno zanj, zlezel nanjo in zaspal. Še enkrat bi rada podoživela vse tiste občutke, ko sem bila popolnoma izgubljena, kako bomo naprej, kako ga bova vzgojila v psa, ki lahko gre kam z nama in nama ne bo uničil cele hiše. In hkrati sreče, da je končno prišel.
In dan, ko sem se zbudila v sončno jutro v avtodomu in mi je v trenutku postalo jasno, da imam neizmeren privilegij, ker lahko potujem in vidim nove kraje, odkrijem nove vonje, narišem nove korake po ulicah, kjer prej še nisem hodila. Neizmeren, ker z osebo, s katero delim življenje lahko delim tudi veselje do potovanj.
Morda se sliši pocukrano in zlajnano, ampak kar naj se. Ker, zelo lahko je iskati stvari, ki bi jih želeli popraviti. Najti trenutke, ko smo naredili vse narobe. Tarnati nad vsem (vem, ker tudi sama to velikokrat počnem). Najlažje je biti žrtev. Tudi to vem, ker poznam takšne ljudi, ki sami nikoli niso ničesar krivi, ker se je cel svet zarotil proti njim. Pa ni popolnoma tako. Res je, da imajo nekateri več sreče kot drugi in da se nekaterim vse podira, čeprav se trudijo graditi. Vendar, kljub vsemu, sami vzpostavljamo svoje energijsko polje. In, če se obdajamo z ljudmi, ki nam bodo vzeli veliko energije in je nič dali v zameno, če razmišljamo samo o tem kako ne bo nikoli bolje, ter ne vizualiziramo prihodnosti, ki si je želimo, potem blokiramo svoje energijsko polje do te meje, da dovolimo vstop le slabim in temnim silam. Biti srečen (ali le srečnejši) je stvar odločitve. To se seveda ne zgodi čez noč, pot do tja je dolga in hodimo jo z malimi koraki. Poleg tega nima cilja. Čeprav se tako zdi, nikoli ne pridemo na cilj. Najprej hodimo le navzgor, tako dolgo in tako težko, da se zdi, da se je bolje obrniti in iti nazaj. Tistim najbolj vztrajnim kmalu postane jasno, da se pot tudi zravna in da postane užitek. In, da traja. In traja.
Le počasi je potrebno pričeti. Z malimi stvarmi. Najprej v svoji glavi, potem v svoji neposredni bližini in potem vse bolj okrog. Vse dokler se tema ne umakne. S srečnimi mislimi, pa vse do pozitivnih ljudi, ki jih najdemo povsod.

Nova Zelandija 2

Gospodar prstanov je bilo čtivo skozi katerega se nisem in nisem mogla prebiti, ker so bili sicer čudoviti opisi narave preveč dolgi. Neskončni, se mi je zdelo. Vedno sem razmišljala kje na svetu bi dobil ideje za takšne pokrajine. Seveda, v moji domišljiji, prežeti s podobami domačih hribov, sem si težko zamišljala kakšne drugačne.
Po kar nekaj prevoženih kilometrih po severnem otoku, je povsem jasno, da je Nova Zelandija pravi kraj, da te čudovite opise uresničiš. Trava, tako zelena, da je težko kje najti tako lepo barvo. Pašniki, neskončni, posuti s puhastimi ovcami ali pa kravami. Razgledi na gričke, neprehodne gozdove, kaurije. Obale, kjer ni nikogar. In tisto morje, neštetih barv. Danes lahko brez pretiravanja rečem, da sem prepotovala že veliko, pa vendar se ta pokrajina težko najde še kje drugje. Na trenutke me je sicer spominjala na Škotsko, vendar le v nekaterih detajlih.
Če bi se odločali za izlet z avtodomom, priporočam spomladanske mesece, torej od oktobra dalje. Začetek oktobra je še nekoliko hladen, kljub temu, da je sonce že precej toplo, piha z morja hladen veter in se temperature ne povzpnejo kaj dosti višje kot do 19 ali 20 stopinj. Konec oktobra in prva polovica novembra, to je verjetno najbolj primerno obdobje, da še lahko najdete prostor za kampiranje, da je trava še vedno te čudovite zelene barve in da se vam zdi fino, ker lahko svoj zimski plašč pustite na tej strani sveta in se odpravite uživat sonce in toplo vreme. Proti koncu novembra in v decembru se že nekoliko poveča število avtodomov na cestah in tudi prostor v campu je vedno težje najti, vse to pa je najslabše okrog božičnih praznikov, ko se skoraj vsi odpravijo na počitnice. Takrat so čudovite prazne plaže precej bolj polne (pa se še vedno vse to ne more primerjati s polnostjo plaž v Italiji ali na Hrvaškem, predvidevam).

Čeprav je Auckland lepo mesto (energija malo spominja na Vancouver), na Novo Zelandijo pač ne greš zaradi mest. Večina manjši mestec na severnem otoku je precej nezanimivih - z glavno cesto skozi center, trgovine na vsaki strani, večinoma v enonadstropnih hišah, potem pa vse okrog stanovanjske hiše. So pa tudi izjeme, kot recimo Napier. Mesto je naslonjeno na obalo Hawke's Bay-a in ima nekakšno vlogo centra tega zaliva, ker ima tudi večje pristanišče. Malo naprej je še Hastings, večje mesto kot Napier, pa vendar je malo umaknjeno od pristanišča in letališča.
Hawke's Bay je območje, ki je znano po vinih, česar ni težko opaziti, saj se vse okrog Napierja raztezajo vinogradi in je mogoče v s kolesom iz mesta obiskati kar nekaj vinarn. V toplem vremenu je precej prijeten izlet, čeprav je mogoče še najbolje na obisk v vinarne s taksijem.
1931 je območje prizadel kar močan potres, ki je mesto zravnal z zemljo. Tako so po potresu pričeli na novo graditi stavbe, zato je danes Napier čudovit primer artdeco arhitekture. Obalno sprehajališče in mestno središče sta zelo prijetna, če ste tam ob pravem trenutku in si zaželite malo uživanja na valovih pa tudi ne boste odšli ravnodušni, vsaj tako pravijo. Poleg tega pa so temperature celo leto prijetne, tudi v zimskem času - nič minusa in snega. Ravno prav zame.

Priporočam obisk Rotorue, vendar z opomnikom, da se je potrebno navaditi na vonj gnilih jajc, ki ves čas visi nad mestom. Rotorua je eden od krajev z največjo geotermalno aktivnostjo in že samo sprehod skozi mestni park je zabaven, saj se povsod malo kadi iz lukenj v zemlji, mala jezerca blata ali vode vrejo s prijetnim zvokom, kot bi doma na štedilniku vrelo v posodah. Poleg tega je v mestu tudi gejzir, obisk katerega precej bogato zaračunajo. Krajši sprehod v hrib, pa ga boste videli pod sabo, brez da bi za to plačali. K geotermalni aktivnosti veliko pripomore to, da leži mesto v kalderi Rotorua.
Za kar pa toplo priporočam plačilo vstopnine pa je Waiotapu. Prav tako gre za zelo aktivno geotermalno območje z urejenimi in zavarovanimi potmi mimo bazenov različnih barv, bazenov z blatom in z jamami čudovitih barv iz katerih se kadi smrdljiva megla. Vse skupaj je videti kot bi bil na drugem planetu.

Rotorua

Waiotapu

Waiotapu

Napier

Kauri

Baylys Beach

Mahinepua

Mahinepua

Južni otok sva s pustila za naslednji izlet. In prav nič ne bi naredila drugače; avtodom, nekaj oblačil, midva in dovolj časa. :)

Nova Zelandija 1

Čeprav je bilo težko zapustiti prijetne temperature in udobje Rarotonge, sva se vseeno radovedna, kaj naju še čaka, veselila poleta v Auckland.

Ker smo pristali pozno zvečer, sva ujela avtobus do mesta, se sprehodila nekaj metrov do hotela in potem kar ostala v sobi. Imela sva sicer visokoleteče načte, da bova šla do najbližjega bara, spila pivo in šla potem spat. Vendar… na Novi Zelandiji je trenutno pomladno vreme, kar je pomenilo 10 stopinj manj kot na Rarotongi in zaradi tega niti nisva bila več tako navdušena nad idejo, da bi se kaj veliko sprehajala. Topel tuš, postelja in televizija (ja, televizija) so bili precej bolj mamljivi. 

Jan je še na Rarotongi opravil enega od tistih impulzivnih nakupov, ki se mu včasih zgodijo in mi jih malo pozabi omeniti. Saj sva se veliko pogovarjala, da bi morda skočila s stolpa v Aucklandu, vse odkar sva zadevo videla na enem od potovalnih programov na TV. Vendar je bilo vse bolj v željah in tistih kaj-pa-če-bi-vseeno-ko-bova-enkrat-tam povojih. Jaz imam sicer rada višino in veter in občutek, da obstaja verjetnost, da padeš. Jan niti ne tako zelo. Ob kakšnem robu se raje umake nazaj na varno. Zato tudi nisem želela preveč očitno težiti, da bi jaz res rada skočila. Torej, še preden sva prispela v Auckland, sva imela vstopnici. In na TV niti ni bilo videti tako grozno in visoko. Zakaj pa ne?

Ko sva, kot že rečeno, prispela v hotel, sva skozi enega od oken videla stolp, zvečer, ko se je ves lepo osvetljen in okrašen. Videti je bil pošastno visok. V jutranji svetlobi, brez modrih luči, je bil videti samo še višji in ogromen. Takrat niti nisva bila več prepričana, če to hočeva. Pa sva se ob enajstih vseeno prikazala v nadstropju pod stolpom, kjer naju je eden od zaposlenih, ves nasmejan (nama se seveda ni smejalo takrat) peljal v garderobo, nama priskrbel omarico, obleki in pasova. In potem naju je poslal v dvigalo skupaj s še kopico ljudi, ki so šli na Sky Walk (sprehod po zunanji ploščadi, z nekaj nagibanja čez rob). Torej, prišla sva na vrh, jaz sem bila na vrsti prva. Zakaj pa ima Jan ženo, kot zato, da preizkusi, če se res da varno spustiti 192m v globino? Na zapestje ti pripnejo kamero in potem te pospremijo do roba, kjer te še malo pripnejo in ti razložijo kako bo vse skupaj potekalo. V resnici niti ne padaš tako hitro kot je videti spodaj, so rekli. Do 85 km/h. Razgled je bil seveda čudovit z roba. Dan jasen in topel. S stanjem na robu niti nisem imela težav, niti s sunki vetra, ki so občasno zapihali.  Ne vem zakaj, ampak največja težava je prestopiti rob, čeprav s privezan. Čeprav veš, da ne boš kar odletel v neznano in veš, da te spodaj čaka nekdo, ki te bo varno spravil na tla. Pa vseeno, tisti en korak v prazno, ki ga moraš narediti je tako nenaraven in čeprav je ves tisti presežek adrenalina v mojem telesu vpil Dajmo žeeeeeee!, so možgani malo upočasnjevali vse skupaj. Ko sem slišala osebo za mano, da odšteva, sem pač izklopila vse in stopila čez. In, ne glede na vse, kar sem do sedaj v življenju preizkusila, tisti pri dve sekundi sta bili tako tuji. Padam? Letim? Potem pa sem pričela samo še uživati. In moje prve besede ob pristanku so bile, če grem lahko še enkrat. Ko je pristal še Jan, nekaj minut kasneje, sva čakala, da se greva preoblečt in na razgledno ploščad. Pa je prišel ta isti, ki naju je sprejel in vprašal, kaj bi rekla, če bi nama ponudili še en skok (tako to je, če si na poročnem potovanju). Verjetno nisem prav dobro skrivala navdušenja in seveda sprejela. Oba sva šla z dvigalom še enkrat v 53. nadstropje in ven. Tokrat sem skočila vzvratno. Oziroma, ne skočiš, ampak te spustijo. Ker sem vedela kaj pričakovati, je bil drugi skok čisti užitek in nič drugega.

Ko vas pot zanese v Auckland, zelo priporočam to izkušnjo. Ni enako kot bungee, ker je to brez tistega neprijetnega občutka, ko te potegne nazaj.

Popoldan sva na letališču prevzela avtodom in se odpeljala ven iz mesta. Ja, jaz nisem oseba, ki bi kampirala. Z avtodomom gre. Imava udobno posteljo. Imava omare. Gretje. Hlajenje. Trdno streho nad glavo. Kopalnico, ki je sicer za silo, ampak je. In imam udoben stol, ki je sicer sovoznikov sedež, ampak zvečer ga obrnem in se lahko udobno namestim. Seveda pa to ne pomeni, da bom to počela še kdaj. Trenutno nisem pod stresom in vse kar vidim in doživim me tako navdušuje, da sem za to pripravljena tudi kampirati. J Poleg tega pa moj mož skrbi, da mi je kar najbolj udobno.

Zabava in počivanje na Rarotongi

Nekoliko sem dvomila v dan v zabaviščnem parku, misleč, da je namenjen predvsem mlajšim obiskovalcem in da sem sama prestara za kaj takšnega. Čeprav sem imela delno prav, sem se motila predvsem v delu, da ni za odrasle. Takoj ob vhodu sva preizkusila enega starejših vlakcev, ki je imel ravno prav spustov in zavojev. Po tej vožnji se je pokazalo, da sem imela delno tudi prav in sem postala nekoliko prestara za takšne vožnje. Če sem prej zmogla nekaj zaporednih voženj brez težav, sedaj potrebujem po vsai vožnji pol ure postanka, da se moj ravnotežni organ postavi nazaj v normalno stanje in da telo dojame, da se je nehalo vrteti v vse možne smeri.

To sem nekako predvidela, ker je v zadnjih letih zame vsaka vožnja čez ovinke postala napor. Na žalost se bom morala od sedaj naprej brzdati tudi pri norih vožnjah na vlakcih.

Torej, jaz sem zmogla dva, potem pa sem, pred nadaljevanjem, malo počivala. Moški seveda ne bi bil moški, če ne bi zbral moči za še enega več takoj na začetku.

V vsakem primeru je bil zabaven dan in čeprav sem morala zabaviščni park zapustiti brez Batman majice, sem dobila vrečko Jelly Belly bonbonov, ki sva jih potem s seboj nosila še nekaj dni.

Zadnji dan v ZDA sva preživela v Santa Monici. Malo sva se sprehodila mimo trgovin, malo po obali, se naužila sonca, da bo doza trajala čez tisto sivo in dolgo zimo doma, nekaj dobrega pojedla in se počasi morala odpraviti po kovčke, ki so še vedno čakali v hotelu.

Santa Monica je na sončno nedeljo sicer precej obljuden kraj in če želite parkirati čim bližje sprehajališča, se boste morali tja pripeljati v bolj zgodnjih urah. Cesta, ki vodi do Malibuja je bila prav tako že zjutraj polna ob strani parkiranih avtomobilov, večina teh vozil pa je pripadala deskarjem, ki so lovili jutranje valove. Težko trdim kako je tam sicer, ampak v nedeljo zjutraj je bilo videti precej mirno, s precej veliko gnečo. Morda se je popoldan, ob okrepljenem vetru pokazal kakšen val več.

Sicer pa sem si z lahkoto predstavljala, da bi v Santa Monici živela z najinim štirinožcem. Dobrodošli so povsod, večina ljudi sprehaja svoje pse, vsi so vzgojeni in v trgovinah imajo skoraj povsod kakšen priboljšek za pse in skledo s svežo vodo. So tudi deli plaže, kjer so psi dobrodošli ali na povodcu ali pa brez njega in kar nekaj jih je bilo opaziti veselo tekati naokrog. Seveda, nikjer nisva srečala nikogar, ki bi svojega psa sprehajal brez povodca v parkih in tam kjer je ogromno ljudi, tako kot to pri nas počnejo ljudje v Tivoliju. In potem, ko se pes požene proti tebi in renči, so še tako predrzni, da te poleg vsega naderejo zakaj se bojiš.

Sprehodila sva se še do Venice Beach-a in kljub zelo sproščenemu ozračju in občutku brezskrbnosti, ki tam kar lebdi v zraku, si ne morem pomagati, da ne bi komentirala, da najbrž še nikjer nisem videla toliko čudakov na kupu (če seveda izvzamem domačo politično sceno J). Seveda pa tudi nekaj precej impresivnih tattoojev, oblačil in dokazov, da se mi ne bi smelo biti nerodno obleči v kratke hlače. J

Kot vedno, mi je bilo malo težko oditi proti letališču, ampak po drugi strani pa naju je čakalo še kar nekaj novega in me je to gnalo naprej.

Po nočnem letu iz Los Angelesa proti Rarotongi, smo zjutraj pristali v sončni vzhod v Avarui. Vzdušje na letališču seveda niti približno ni takšno kot v Evropi ali ZDA in je bilo precej sproščeno. Ob traku za prtljago je sedel gospod v letih in veselo brenkal na svoj ukulele, čeprav je bila ura šele 6 zjutraj. Policaji so nasmejani hodili naokrog in se pogovarjali z ljudmi in niso dajali vtisa, da morajo gledati v svet namrgodeni, samo zato, ker so pač v službi policaja. Le gospa na okencu ob prihodu ni bila videti preveč navdušena nad zgodnjo jutranjo uro. Kovčka sta prispela skupaj z nama in tudi tokrat sem bila navdušena nad tem. Če ti ga izgubijo dvakrat zapored, si precej navdušen, ko mu uspe priti z istim letom, kot tebi. Ne glede na to kolikokra kam potuješ.

Zunaj so naju pričakali z rožami, ki so nama jih obesili okrog vratu in po devet ur dolgem nočnem letu, so bile tiste rože, v tistem trenutku, najbolj sveža stvar na meni. Ko smo dočakali še enega potnika, so naju odpeljali v resort kjer sva nastanjena. Do danes sva se že dvakrat peljala okrog otoka, šla v hribe nad nami, obiskala nočni market, poslušala lokalno glasbo in veliko veslala. Vmes sva se odločila, da bova izpustila obisk Aitutakija, ker naju čaka še veliko kilometrov in prestavljanja sem in tja, da ta teden res mora biti namenjen počitku. In ja, potem ljudje pričnejo z razlaganjem, da to bi pa res morala videti in da je res lepo… In potem je jasno, da se strinjava, ampak ta del poti je namenjen predvsem počitku in to počneva. Na čudoviti Rarotongi, s svojo čudovito hiško, z verando obrnjeno proti čudovitem zalivu. Naslednjič, ko bodo clij potovanja samo tile otočki sredi nikjer, jih bova obredla po dolgem in počez, tokrat pa so postanek, da nabereva moči za pot naprej.

Sicer pa ni povedati kaj dosti. Otok prevoziš z motorjem v eni uri, omejitev na cestah je 50 km/h, za motor 40, če ga voziš brez čelade. In to počnejo vsi. Na našem delu otoka kar naprej piha in postane na trenutke zaradi tega tudi precej hladno. Čeprav so zelo gostoljubni in prijazni, jim manjka smisla za čistočo. Saj je vse oprano in počiščeno, ampak manjka tista pika na i. Hrana je dobra, ampak ni nekega hudega presežka. Morje za koralnim grebenom je divje. Sem pa v teh nekaj dneh že opazila kita ali dva. Pred grebenom je čudovito, kot nikjer drugje do sedaj. Jaz sicer nisem oseba, ki jo boste zlahka prepričali, da bi gledala kaj vse plava pod vodo, ne glede na to kako lepo je. Verjamem mojemu moškemu, ki je navdušeno preplaval velik del lagune in pravi, da so čudovite ribe in da je bilo snorklanje včeraj boljše, kot kakšen potop, ki ga je opravil do sedaj. Jaz sem mu sledila na varnem v kanuju in se nekaj časa sončila, nekaj časa zmrzovala. Valovi ob grebenu so naravnost dih jemajoči, zvok ki ga oddajajo pa tudi. Surova moč narave, ki jo je težko spregledati ali pa ostati povsem ravnodušen ob tem.

Aha, pivo z otoka je nekaj posebnega, ker ima nek čokoladen prioksu, pa čeprav ni temno.

Na otoku je prav verjetno več motorjev kot ljudi in prav tako to velja za kokoši, peteline in pse. Živali se prosto sprehajajo naokrog in ni videti kot bi zares komu pripadale, čeprav so večinoma videti negovane, velika večina psov pa ima celo ovratnice. In vsi so zelo prijazni in kar naprej mahajo z repi in se te razveselijo, če jim slučajno prideš nasproti.

Čeprav to ni eden tistih krajev, kjer bi lahko živela, ker je otok absolutno premajhen, je mali raj na zemlji, ki ga bom uživala še nekaj dni, preden se preseliva v avtodom. Naslednja postaja: Nova Zelandija.