Poznate tisti občutek, ko tečete 10 kilometrov in se borite, da bi izboljšali svoj najboljši čas, niste pa primerno trenirali in vam gre vseeno kar dobro, vendar, ko lahko v daljavi že vidite ciljo črto, je vaša energija v rdečem polju, noge pa tako težke, da sploh ne veste kako boste izvedli naslednji korak naprej? Jaz ga vsekakor poznam. Iz časov, ko je bil tek del skoraj vsakega mojega dne in pot okoli Rožnika ali pa čez Rožnik poseben izziv, ki ga je bilo potrebno še nekoliko izboljšati vsak dan. In ta občutek doživljam tudi trenutno, ko niti ne tečem več. Ko samo čakam ciljno črto, pa je do tja še kar nekaj korakov. Saj jo vidim, nekje v daljavi, vem da je tam, ampak je potrebno preskočiti še kakšno oviro, še malo pospešiti in šele potem bom tam.
Poleg volje, mi primanjkuje tudi energije. Zagona.
Po eni strani me straši ideja o daljši odsotnosti (pa seveda niti ni tako dolga), ker jaz vedno vidim ogromno problemov, ki se lahko pojavijo iznenada; od varnostnih, do zdravstvenih. In skoraj vedno, preden se kam odpravim opažam pri sebi simptome bolezni, ki jih nisem nikoli imela. Ne znam se sprostiti, pustiti nekaterih stvari, da bi že odšle iz moje glave in bi lažje dihala. Sploh ne vem, če znam živeti brez tega, da bi me kar naprej za nekoga ali nekaj skrbelo.
Potem pa, po drugi strani, uživam v misli, da me čakajo novi kraji in novi ljudje. Stvari, ki jih še nisem videla in doživela. Novi vonji in okusi. Kraji, katerih posnetke bom naredila in jih pospravila na posebne poličke svojih spominov. Izkušnje, tako dobre in slabe, ki bodo nahranile predvsem mojo dušo. Brez potovanj človek ne more širiti svojih obzorij. Brez stikov z drugimi kulturami in drugačnimi ljudmi težko rastemo v svojem bistvu. Determiniranost z okoljem v katerem živimo in kulturo, ki nas obdaja, je tako močna, da nekako moramo prerezati okove in pustiti, da nas napajajo še kakšne druge koordinate, da bi lahko vsaj malo podrli stene, ki nas ločujejo od novih izkušenj.
Čeprav mi odhodi vedno predstavljajo precejšen stres, je pot sama vedno tako zelo vredna vsega tega. Ljudem, ki me sprašujejo, če ni v teh časih bolj varno ostati doma, vedno odgovorim, da verjetno niti ne. Vedno obstajata dve plati nevarnosti. Tista, ki preži na nas povsod kamor gremo in tudi, če smo doma; da se nam bo nekaj zgodilo, da bomo imeli nesrečo,... In potem obstaja še tista druga nevarnost, ki se je navadno ne zavedamo; tista, da obstanemo na mestu in tvegamo zastrupljanje z vedno istimi (preživetimi) idejami, vedno istimi ljudmi in počasnim umiranjem naše volje, da bi karkoli spremenili.
Nekaterim je bolj všeč eno, drugim drugo, vsak pa si sam določi svoje poti.
Meni poti trenutno še določa vsakodnevna rutina in kalup, ki me obdaja, ko sem doma. Naloge, ki mi večinoma ne prinesejo velikega zadovoljstva.
Tako, malo po malo, se veselim, da jih bodo za nekaj časa zamenjale poti, ki jih nisem še prehodila in naloge, ki si jih bom zastavila sama, z upanjem, da bodo prinesle nekaj svežega in drugačnega. In predvsem, malo tistega, čemur pravijo Zen. Notranji mir. Jaz pač nisem človek, ki bi to lahko našel v svojem vsakdanjem življenju in se tega še preveč dobro zavedam. In zavedam se tudi, da me ta neskončen nemir in skrbi ubijajo hitreje kot bi me morda kakšna bolezen. Zato sprejmem možnosti, da lahko puščam svoje odtise po svetu s še večjo hvaležnostjo. Ker, življenje že tako nima nekega globjega bistva (če pač sebe ne jemlješ strogo preresno in misliš, da se brez tebe stvari ne bodo zgodile in da si poslan zato, da boš rešil svet), razen, če ga ustvarimo v malih zadovoljstvih. In moja mala zadovoljstva so raziskovanje, odkrivanje in, kot vedno bolj ugotavljam, uživanje v stvareh, kot so lepi razgledi, toplo morje, veter, udobna postelja v hotelski sobi, dobra hrana in nenazadnje, svet na dlani.
Odštevam...
Ni komentarjev:
Objavite komentar