Krila

Višje ne bi mogla,
čeprav bi stegnila roke in prste
in se močno potrudila.
Čeprav bi stopila na obzorje,
se odrinila od roba neba,
kot od trampolina,
četudi bi prijela oblake za rob
in jih upognila, kar tako, malo navzdol.

Višje ne morem,
kot me lahko poneseš ti.

Nekoč sem se počutila, kot da letim. Tako visoko, da me nič ne bi moglo ponesti višje. Brez misli, da se lahko opečeš, če letiš preveč blizu sonca. Brez skrbi, da bi me ujelo slabo vreme in me hitro, prehitro prizemljilo.
Danes grem tako visoko v mislih. V sanjah. Tako malo, ko nikogar ne zanimam in imam svoj trenutek miru in tišine.
Odrasli odvržemo krila preveč hitro. Jih pospravimo v tiste urejene predale svojega življenja, v katerih pozabljamo nase in dajemo prednost drugim. V tiste, kjer le še ob takšnih tihih in mirnih trenutkih, ko smo sami s svojimi mislimi, znamo leteti. In smo srečni, ne le na videz.

Pospravimo krila in poženemo korenine. Preveč globoko, da bi še kdaj vzleteli.