Včasih je dom samo neka prehodna postaja, ko se loviš med enim in drugim svetom.
In včasih so ljudje, ki jih srečuješ vsak dan samo tujci, ki jih bežno pogledaš in veš, da jih ne boš nikoli več srečal.
Včasih so dnevi daljši kot meseci in se minuta vleče nekaj dni.
Včasih se svetovi malo pomešajo in se znajdemo v enem izmed njih, ki morda ni naš.
In so vse besede odveč in vsa srečanja napor. Jutranje vstajanje bolečina, ki izvira nekje iz hrbtenice in vibrira do lasnih mešičkov. Rutina je odklenjen zapor, iz katerega ne zmoremo narediti enega koraka, za drugačno pot naslednjih tisočih.
Včasih ujamem ritem. In gre.
Večino dni sem le tujec, ujet v mestu, ki ga ne mara. Potnik na postaji, na kateri ni mislil izstopiti, ki čaka, da končno pride njegov vlak.
Od stanja na mestu me bolijo noge, od vedno istih vonjav želodec.
Čeprav gledam naprej, me tok ljudi obrača nazaj. In postajam utrujena.
Naprej bo treba. Toliko je še drugega. Drugačnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar