Prepolovljena na mene tukaj in mene tam,
z ostanki starih zgodb, odkruški obrabljenih trenutkov,
ki so se mi nalepili na kožo
in melodijami, ki sem jih postrgala iz medprostorov svojega življenja
pobiram tisto, kar je ostalo in se izmišljam na novo.
Sebe. Lažjo. Brez kovčkov, polnih prelomljenih obljub.
Kdaj pa kdaj se nam zgodi, da smo pretežki. Zase. Za druge. Da poskušamo biti srečni, kot da smo prejšnja življenja pustili na vmesni postaji in odšli. Potem pa, kar tako, nekega popoldneva ugotovimo, da vse skupaj ni tako lahko, da so se niti tako prepletle, da se je vanje ujelo vse, za kar smo mislili, da smo pustili po poti za seboj. Pa smo vlekli vse do sem. Do danes.
In verjetno še bomo.
Ker nekaterih niti ni mogoče kar tako razplesti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar