Letališča

Ne maram gneče in ljudi, ki pretirano hitijo in s tem še vsem okoli sebe povzročajo sive lase. Ne maram krajev, ki so lahko legla bacilov. In krajev, kjer se zbira veliko število ljudi. In predvsem ne maram tega, da me kdo ogovarja, ko kje čakam ali se kam peljem s katerim od javnih prevoznih sredstev. Če ste se od začetka do tukaj vprašali, če bom samo tarnala - ne bom, vse to moje "ne maranje" vodi do nekje... do letališč namreč. Ki so svetla izjema med vsem zgoraj naštetim.
Rada imam tisti občutek, ko doma zlagam stvari v kovček in vem, da bom v naslednjih nekaj urah na letališču. In potem verjetno še na enem. In še enem. In potem na poti domov prav tako. In, že med pripravljanjem, mi od nekje prinese tisti vonj po letaliških hodnikih, čakalnicah in čokoladicah v trgovinah.
Verjetno k temu, da se mi zdijo letališča tako super, pripomore dejstvo, da jih povezujem z občutkom svobode. Možnostjo pobega. In, kljub temu, da smo na vsakem koraku nadzorovani in se je težko skriti, z anonimnostjo. Z letom, ki sledi čakanju. In nečim novim, neznanim, neodkritim.
Počutim se kot nomad, ki z vsem kar ima odhaja nekam daleč in ne ve kaj lahko pričakuje in kakšno bo življenje tam.
Letališča povezujem z udobnimi oblačili, ki jih navlečem nase, da bi mi bilo čim bolj udobno tudi potem med letom. In včasih, ko s knjigo v naročju sedim sredi množice in preskakujem med vrsticami, mi pogled uide na ljudi okoli mene. Zanimivo je opazovati kaj vse počnejo. In si mimogrede predstavljati njihove zgodbe. Moški v poslovni obleki, ki se živčno prestopa pred vrati in pogleduje na uro, preverja svoj mobilni telefon in mečka včerajšnji časopis pod roko. Verjetno odhaja na službeno pot in je eden tistih, ki bodo prvi iz predala nad glavo izvlekli torbo s prenosnikom, takoj ko bo to v letalu mogoče. In potem bo besno tipkal tisto, kar mu v pisarni ni uspelo dokončati. Na sedežu za njim pa starejša gospa, ki v naročju drži svoj plašč in s pogledom išče sogovornika, ki bi mu razložila, da se je njena hčerka z družino, zaradi službe seveda, preselila v tujino. In sedaj, kadar le more, odide na obisk k vnukom, ki so seveda najlepši in najpametnejši. Takšnih me je najbolj strah. Ker, vedno si je fino predstavljati zgodbe ljudi, ki jih ne poznamo in jih verjetno nikoli ne bomo več videli, razmišljati, če se bo tudi nam zgodila njihova življenjska zgodba ali pa podobna. Ko pa ti začnejo predstavljati realnost, ki odstopa od tiste v naši domišljiji, potem pa postane vse tako lahko. In neudobno. In pretirano. Zato se najraje za knjigo in slušalkami skrivam pred takšnimi.
In, na drugi strani vrste sedežev, mama z otrokom. Nimam občutka za to, da bi po videzu ocenila starost otroka, dovolj mi je že podatek, da zna spuščati glasove. In potem upam, da je moj sedež dovolj oddaljen od njihovega. Ker za mamo z malčkom, pride še oče z nekoliko večjim otrokom. In kupom igrač. In potem se pogovarjajo v vsem ostalim neznanem jeziku, z veliko iiiiiiiiii-jev in ooooooooo-jev in ostalih razpotegnjenih samoglasnikov. Kam odhajajo? Na počitnice? Se, z vsemi temi kovčki, selijo kam daleč? Spremljajo očeta na pol-službeni poti? Sta srečna sedaj, ko imata družino, ki sta si jo mogoče od nekdaj želela? Ali se sprašujeta kako bi bilo, če bi lahko samo za nekaj dni sama pobegnila kam in si odpočila?
In potem skupina ljudi s slamniki, neokusno pisanimi majicami in vrečami. Prav gotovo so kam potovali z agencijo in bodo, takoj ko si poiščejo proste sedeže, pričeli z glasnim podoživljanjem dogodivščin. Ker, seveda niso bili tam, če tega ne delijo z ostalimi čakajočimi.
Potem pa, ko me pričnejo takšni glasni, navdušeni dopustniki jeziti, se sprehodim malo naokrog. Iz trgovine v trgovino. Po najljubšo čokoldo, ki jo je najlažje dobiti prav na letališču. V bar na pivo. Pustim domišljiji prosto pot in si izmislim svojo zgodbo. Vse si izmislim; kam, s kom, zakaj, kako... preprosto zato, ker si lahko. Ker so letališča prostori, kjer je dovoljeno sanjati malo več kot drugje.
Čas mineva prav tako; včasih hitreje, včasih počasneje, odvisno kako utrujeni smo od potovanja. Vedno pa mine, do odhoda. Takrat, z vsemi ljudmi okoli sebe in njihovimi zgodbami, ki so nastale v moji glavi, odidem tudi sama. Skozi tista steklena vrata. V svojo življenjsko zgodbo.

Verjetno ni težko povedati, da se v kratkem veselim dveh poti. Čez nekaj letališč. Ene prav kmalu, v naslednjem tednu, ene nekoliko kasneje, čez mesec dni.
Na obe se odpravljam z veliko domišljije. In željami. In sanjami. Predvsem pa z željo po neznanem; novih mestih, z novimi vonji in okusi. Nepoznanimi obrazi. In svobodo.