Utrujena sem. Težko grem naprej od tukaj, kjer sem ujeta trenutno. Misli mi odmevajo v ušesih, pomešane skupaj z vsemi pogovori, ki sem jih preslišala danes. Pri skoraj nobenem od njih nisem sodelovala, le slišala sem. Niti se nisem trudila, pa se mi kar vsiljujejo vsi okoli mene s svojimi pogovori. O tem kam gredo konec tedna. O zdravstvenih težavah. Psih. Partnerjih. Otrocih. Vsem možnem, zame popolnoma nepomembnem. Jaz pa kar sedim tam in strmim predse, kot da čakam na tisti trenutek, ko se bo vse ustavilo. Končalo. Ko bo končno okoli mene zavladala popolna tišina in bodo moje misli imele prosto pot, da poletijo nekam v nebo, jaz pa bi se le ulegla in spala.
Slabo mi je. Vrti se mi. V sebi kričim, srce mi razbija, okolici pa dajem vtis, kot da sem popolnoma mirna. In sproščena. Mogoče imam čez obraz celo razvlečen nek blago telečji nasmešek, ki se je kar prilepil tja. Popolna maska.
Vse me boli in če bi lahko, bi samo sebe raztrgala od znotraj navzven in še enkrat v obratni smeri. Taka boleča praznina. Dvom o vsem kar počnem. In tisti nezmotljivi glasek na enem od mojih ramen, da tako vse česar se lotim spremenim v katastrofo...
Zgornje je bilo v eno od mojih "črnih knjig" zapisano spomladi pred tremi leti.
Očitno me v nekih letnih ciklih udarja huda spomladanska utrujenost. In nesrečnost. In ne vem kaj še vse.
Me pa tolaži, ko vem, da sem se že tako počutila kot se danes. In preživela.
Lep konec tedna vsem, z veliko sončka in tistimi, ki so v vaših srcih...
Ni komentarjev:
Objavite komentar