Senca

Spotikam se ob sence ljudi,
ki si z oči brišejo jutranjo meglo,
medtem, ko hitijo vsak v svojo pesem,
pripenjam se na njihove nasmehe,
objokane izraze,
skrb, ki jo vlečejo za seboj,
na njihove duše se lepim,
da si za vsakega izmed njih izmislim zgodbo,
kakršno bi želela zase,
medtem, ko z eno nogo v luži
in drugo na železniškem tiru
razmišljam kdaj sem, kakor prah, ki ga dvigne vsak njihov korak,
zbledela sama.


Moj vlak se bliža,
zato premaknem nogo z luže.
In danes me sploh ne moti vsa ta svetloba.

Ne moti me svetloba. Moti me pa vse ostalo. Vlečem neko težko senco sama nad seboj in dan se sploh ne premika nikamor.
Tako, zares iskreno, žalostna sem...