Zanimivo kako se nam nekateri ljudje vtisnejo v spomin, tako globoko, da si jih zelo težko izbijemo iz glave, zopet drugih pa se zelo težko spomnimo. Nekateri so nam simpatični na prvi pogled, drugih niti po nekaj srečanjih ne moremo videti. Nekateri (in zelo malo je takšnih, navadno pa so nasprotnega spola) nevzdržno dišijo in drugi imajo odbijajoč vonj. Kemija. Narava je za vse poskrbela. Vsaj tako pravijo. Jim verjamem.
Verjamem, ker se mi je zgodilo. Tisti trenutek, ko misliš, da se boš sesedel in nikoli več vstal, ker te kolena ne držijo več. Ko ti občutek metuljčkov v trebuhu ne pusti spati. Ko se zgodi, brez da bi si želel. Ko najmanj pričakuješ. In kot najmanj pričakuješ - zaradi vonja. Zgodilo se mi je, sem že povedala. Vonj, ki je bil zmes svežega jutra, ki ga vdihneš s polnimi pljuči, cvetlične grede, ko preplezaš ograjo vrta, kamor ne bi smel in nekaj popolnoma nasprotnega tej nežnosti - vonj po moškem. Vse skupaj je kot droga. Instant norost. Kofein direktno v žilo.
In potem postanemo odvisniki. Od vonja kože. In se trudimo na vse pretege, da bi se lahko naslonili na tisto dišečo kožo in ostali tam nekaj trenutkov...
In tako to gre, dragi moji. :) Patetika. :)
Bodite srečni in naj vam dišijo (dnevi, ljudje, kolački... :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar