O "brskanju" po poeziji in iskanju pomena :)

Zadnjič smo se, v družbi ljudi, podobno čutečih do poezije in pisanja, pogovarjali o tem, kako nehvaležno in hkrati kar malo neumno je, da nekoga siliš k razlagi neke pesmi.
Verjetno se vsi spominjamo vsaj kakšne ure slovenskega jezika, v osnovni in srednji šoli, ko smo prebrali pesem in je bila mogoče še celo všeč tudi tistim, ki niso pretirano navdušeni nad poezijo. Če bi se zgodba zaključila tu, bi bili vsi srečni. Tisti, ki so našli pesem, ki jim je všeč in tisti, ki smo bili tako ali tako navdušeni nad branjem poezije. Toda ne, vsakemu takšnemu branju je sledilo vprašanje: "No in kaj je pesnik mislil s tem?"
Vse lepo in prav, toda poezija ni matematika, fizika, biologija ali kemija, kjer lahko z razčlembo nečesa ugotovimo zakaj je ta stvar nastala. Tudi, če poznamo pesnikove okoliščine, status in mogoče še stanje nekega njegovega življenjskega obdobja, ne moremo vedeti kaj je mislil. Za vsako metaforo, personifikacijo, komparacijo (in drugimi elementi, s katerimi smo pesem razčlenili na prafaktorje) se lahko skriva malo morje pomenov; če ne poznamo stanja v katerem je oseba pesem napisala, je zelo krivično soditi o tem kakšen pomen ima. Sploh, ker so včasih razlog za nastanek tudi razne opojne substance. :) No, pa šalo na stran, to početje mi ni všeč. Pesniških oblik se lahko naučimo tudi brez kirurškega seciranja celote, katere razlog nastanka je skrit nam vsem, razen avtorju. In v tem je čar vsega; naj ostanejo vprašanja in užitek ob prebiranju. Pustimo odgovore viseti v zraku, pri poeziji je to dovoljeno.

Jaz sama si nikakor ne bi želela, da bi recimo nekoč prišlo v roke nekomu, željnemu odkrivanja pomenov in vzrokov, tole pisanje:

Stopim na črto obzorja
in se na prste povzpnem.
Moj pegaz je odletel neznano kam,
zato kličem intergalaktični taksi.

Stegujem se še višje,
kolikor le lahko,
obzorje  popušča pod mojo težo.
Potem pa se vdre,
v tisto črnino morja pod mano.

Obvisela sem nekje vmes,
številka taksi službe pa še vedno zvoni v prazno.