Diši po pričakovanju

Bela preobleka pokrajine okoli mene (čeprav jo v tem trenutku izdatno moči dež), mi je v veliko veselje, saj to pomeni, da moje smuči ne bodo več dolgo samevale. Bom z največjim veseljem puščala sledi po hribih in grebenih, ki mi bodo v letošnji zimi dosegljivi.

Še pred prvim rezanjem v snežno skorjo, pa me čaka malo daljši izlet in krajši dopust. :) Že odštevam dneve, ki so danes prišli na "samo še". Veselim se že, ker ne vem kaj naj pričakujem in ker bo to še eno mesto, katerega vonjev, skrivnosti, arhitekture in ljudi ne poznam. Mogoče bo, kot bi odkrivala nekaj povsem novega in neznanega, mogoče pa me v nekem trenutku prešine, da sem vse to že nekje videla; v malo drugačni preobleki, v nekem drugem času.
In ko se vrnem domov, bodo že skoraj prazniki. Tisti dišeči; po potici, cimetu, ognju v peči, družini, pričakovanju.
Darila za moje najbližje so že varno spravljena v sveže pospravljeni kleti in čakajo, da jih zavijem v bleščeč papir in postavim pod jelko, ki v tem trenutku prav tako čaka v kleti, polico višje od daril. :) Zaradi bližajočega, predvidenega nakupa avtomobila, so letos darila bolj skromna, vendar je to tako tisto zadnje, zaradi česar so prazniki tako topli in prijetni.

V pričakovanju odhoda, poti v "neznano" in praznikov, pa mi še vseeno ostane kakšen prost trenutek, ko se mi zdi, da moram kaj napisati. Še vedno nisem zadovoljna s svojimi izdelki in še vedno vem, da ostaja ogromno prostora za izboljšave, popravke in predvsem rast. In čas, ki bo prinesel mogoče vse tisto, kar sedaj manjka. V tem trenutku pa je pomemben predvsem "nagon" :), želja po tem, da pišem... in muze, navdih, dražljaji... :)

Lahko bi risala galaksije

Namesto, da preštevava dneve na koledarju,
kot da bi štela zvezde,
bi lahko štela pege,
na gladki koži,
drug drugemu.

Lahko bi iz njih risala galaksije,
osončja,
komplekse in sisteme.
Lahko bi drsela drug ob drugemu,
ti vame,
jaz nate.

Tako globoko,
da bi prepletla kožo do nerazpoznavnosti,
tako globoko,
da bi se čutila za vedno.

Lahko bi si še šepetala
vse tiste najine skrivnosti,
ki neizgovorljive plavajo med glavami ljudi.
Lahko bi se le gledala.
Globoko.

A te ni v meni
in mene ne na tebi,
koža še vedno diši le po sanjah.
Kot dva zamudnika
pa midva še vedno preštevava dneve.

In nič kaj dosti se ne zgodi...