Danes se zdiš veliko dlje,
veliko bolj meglen in otožen,
kot bi te gledala skozi dežne kaplje
na neko jesensko jutro,
ko drevo pred zarošenim oknom,
na katerega rišem najine začetnice,
otresa s sebe rumeno-rdeče liste
in se poveša k tlom,
kot bi se sklanjalo k meni,
da bi me objelo s hrapavimi vejami v zavetje,
medtem, ko se mi ti oddaljuješ z meglo.
Kam odhajaš?
Ni komentarjev:
Objavite komentar