Po krajšem smučarskem oddihu v Dolomitih se vračam nazaj v stare tirnice. Podaljšan vikend mi je zbistril misli, na hitro napolnil obrabljene baterije in mi dal vsaj malo moči za nove podvige.
Ampak jaz nimam obstanka. Pri vseh stvareh je tako. In kmalu me bodo zopet srbele pete in bom premišljevala kam bom odletela. Ali se odpeljala.
Torej; zbistrila sem si misli. Čeprav sem v trenutkih, ko sva bila sama, sneg in jaz, pa nekaj vetra, ki je glasno žvižgal okoli čelade, premlevala ene in iste stvari. In kar naprej ponavljala isto melodijo. Danes nisem zato nič bližje rešitvam, pogled je pa vseeno malo manj meglen. Tako da, game is on. :)
V vmesnem času se mi je zapisalo tudi tole:
A veš, da te lovim
v vrsticah, ki jih piše življenje drugim
in jim kradem trenutke, imena in dotike,
da bi te našla.
Iščem te v verzih Nerude in drugih velikih,
nesrečnih ali občutljivih opazovalcev sveta in sanjačev.
Brskam po melodijah pesmi,
balad napisanih za strta srca,
ker vem, da si se vpletel med note.
A veš, da te vsak dan iščem,
da bi te spomnila nase,
ker se bojim, da boš kar tako, nekega dne,
pozabil name.
Potem pa bom tudi jaz le vrstica neke balade,
v kateri se bodo našli tisti, ki iščejo.
Kot jaz.
Eh, še daleč sem od tam...Daleč od tega kar so napisali ti veliki... Najbrž niti ne bom nikoli tako daleč. Ali tako visoko.
Ampak zadnje čase, mogoče tudi zaradi tega, ker sem zbistrila misli, sem napisala veliko. Mogoče zaradi vse naravne lepote, ki me je obdajala zadnje dni. Mogoče zaradi Nerude. Ali zaradi trenutkov. Ali...
Life's good, če se človek malo sprosti. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar