Želela sem pisati o politiki. In o veri. In o tem, kako me ti dve temi jezita kadar koli jih kdo omeni v pogovoru. In zadnje čase; o družinskem zakoniku, ker ljudje ne vidijo "big picture". Pa še o funkcionalnih družinah, ki to niso. Verjetno bi se razburila, vključila svojega avtopilota in potem bi pisala neumnosti in nekje na sredini posta vse skupaj že ne bi imelo več nobenega smisla.
In čeprav tudi tole še popravljam, dodelujem in mariniram, je veliko bolj hvaležna tema in očem ter duši bolj prijazna, kot pa politika, vera ali družinski zakonik...
Pozabljam se,
ko stojim ob tebi
in mi nekaj govoriš,
kot bi odmeval iz daljine, iz davnine;
le tvoje nekoliko odsotne oči in jaz
ukrivljamo trenutek v neskončnost
in rišemo pejsaž iz danes že medlih spominov
na pokrajine tvojega vratu,
tam kjer se stika z ušesi
in utaplja v rajske vonjave.
Pozabljam sebe in tebe
in mislim naju,
za vedno ujeta v kos zgodovine
od koder odmevaš,
obdan z močjo noči,
ko si mi dal več, kot si želel.
In, oprosti, nisem slišala
o čem navdušeno razlagaš,
medtem, ko sem se jaz ljubila s teboj.
In sedaj, ko dobro pogledam, se tudi tu nekje na sredini izgubi ves smisel. Pa glede na to, da smisel ni otipljiva zadeva, naj ostane tokrat nekje skrit... saj ni potrebno, da je vedno in povsod zraven.
Ni komentarjev:
Objavite komentar