Kot se na pustno soboto spodobi, se je tudi včeraj veliko ljudi za eno noč spremenilo v nekoga, nekaj... Nekateri bolj, drugi manj posrečeno (Arthur Dent, zmaga je bila tvoja, brisača in Babel fish sta bili pika na i). Ne vem pa, če sem že kdaj videla toliko različnih skupin Smrkcev na kupu. Verjetno se je trgovcem prav nasmihalo ob dobičku od prodaje modre barve za obraz.
Vedno me čudi koliko domišljije in dela ljudje vložijo v svoje maske. Poleg pa se sprašujem kako se jim sploh da, za tisto eno noč. Ki jo navadno končaš na plesišču, popolnoma prepoten in se (vsaj tako bi moralo biti :)) vrneš domov brez polovice pripadajočih rekvizitov.
Jaz pač nisem oseba, ki bi imela dovolj volje, da bi se ukvarjala z načrtovanjem, nakupovanjem in mazanjem, preoblačenjem. Moram priznati, da sem letos imela zelo dober namen, da to storim, pa sem na koncu pristala pri tem, da sem šla ven oblečena - vase. Nihče me pač ni spraševal kaj predstavljam, dokler ni mimo mene priplesala navdušena panda in se mi na ves glas drla v uho naj ji povem v koga sem se preoblekla. Hmmm, dobro vprašanje. Obuta sem v črne "starke", imam črne nogavice, kratko krilo, navadno belo majico, jakno, očala, lase tako malo na hitro spete v čop, brez pretiranega make up-a in s svojim tretjim gin tonikom v roki poplesavam med ljudmi z maskami. In do tistega trenutka se nisem vprašala kaj predstavljam... Na hitro sem ji odgovorila, da sebe. Ker je lepo biti jaz. V odgovor mi je samo pokimala in dvignila palec. Na obrazu ji je pisalo, da si je mislila svoje. Tudi jaz sem si.
Preprosto vprašanje v koga sem se preoblekla, me je pripeljalo do razmišljanja, da res ne vem kaj/koga predstavljam. V trenutnem obdobju najbrž zmedeno, prestrašeno žensko, ki ne ve kam jo pelje življenje in kaj se bo z njim zgodilo. Na eni strani me očitajoči pogledi strašijo z vsemi strelami, ki jih usmerjajo proti meni, na drugi strani mi grozita tisti 3 in 0, ki se mi približujeta tako hitro, kot bi potovali s svetlobno hitrostjo. V sredini pa sem jaz. Včasih malo bitje z velikim egom. Drugič veliko bitje, popolnoma podrto vase. Samo lupina, ki se premika po svetu sem na trenutke. Brez samozavesti, da bi se lotila stvari, ki si jih želim. Z vsemi strahovi, ki sem jih naštela v eni od prejšnjih objav. In vsemi svojimi obsesijami.
Toda, na koncu koncev, nismo vsi po malem takšni? Na trenutke nismo prepričani vase. Niti v tisto kar počnemo. In bolj kot razmišljamo kam, kako, kdaj, s kom... slabše je. Še ena potrditev tega, da je potrebno zajahati val in jezditi dokler gre.
Kljub temu, da je med plesom in obdan z velikim številom glasnih ljudi težko premlevati eksistencialne dileme, sem zaključila razmišljanje s tem, da mi je vsaj nekaj v življenju uspelo - nimam obžalovanj. Za nobeno od stvari, ki sem jih storila ali jih počnem. Prepričana, da se vse zgodi z razlogom in da se v našem življenju pojavljajo ljudje ob pravih trenutkih, sem bila čisto zadovoljna s tem (bi morala bolj globoko razmišljati?).
Ja, staram se, ampak se vsi ostali tudi.
Ne vem kaj bom s svojim življenjem, ampak kdo pa ve.
In ja, panda in vsi ostali, res je lepo biti jaz.
Lana del Rey ima prav... vsaj v enem delu. :)
Don't make me sad, don't make me cry
Sometimes love is not enough and the road gets tough
I don't know why
Keep making me laugh,
Let's go get high
The road is long, we carry on
Try to have fun in the meantime
Pa se zabavajmo... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar