Little Black Book :)

But
if each day,
each hour,
you feel that you are destined for me
with implacable sweetness,
if each day a flower
climbs up to your lips to seek me,
ah my love, ah my own,
in me all that fire is repeated,
in me nothing is extinguished or forgotten,
my love feeds on your love, beloved,
and as long as you live it will be in your arms
without leaving mine.
(izsek iz If you forget me, Pablo Neruda)


Zgornje vrstice in še vse ostale, ki sodijo poleg, so prilepljene v moj črn čečkalnik. Nasledil je enega takšnega zelo roza.
Čečkalnik. Ker je temu namenjen. Pisanju, zapisovanju, prepisovanju, lepljenju, čečkanju... in vsemu kar sodi poleg. Je, poleg telefona in denarnice, edini stalni element v moji torbici. Je neke vrste lovilec sanj. Zakladnica za trenutke, ki so nekaj pomenili. Pesmi. Zgodbe. V njem so, na platnico nalepljene kartice, ki dovoljujejo vstop na Kitajski zid. Ker sem ga od nekdaj želela prehoditi vsaj košček in ker je bil poseben trenutek, ko se mi je želja izpolnila. V njem je bila do nedavnega, s kovinsko sponko pripeta vstopnica v Future of Flight, dokler je nisem z veseljem pripela nekam drugam. In v njem je nalepljen rumen listek z rokopisom, ki me je nekega decembrskega jutra čakal na mizi in ki nikomur drugemu, razen meni ne pomeni nič posebnega. Galapagos nosim tam s seboj. In vstopnico na prvo nogometno tekmo na Allianz Areni. Prvo zame kot gledalko in navijačico. Zadnjo za mojega drugega najljubšega nogometnega vratarja. :)) In Barbarin listek, ki mi ga je, v odgovor na mojega, podala med Pesniško olimpijado...
Pisane strani pokrivajo črke, ki sestavljajo pesmi in zgodbe. Utrinki mojega življenja. In še enkrat, trenutki.
Ne maram živet v preteklosti, zato nosim nekatere ljudi in trenutke in kraje in čustva s seboj v sedanjost. In, dokler bo z menoj hodil mali črni zvezek, tudi v prihodnost.

Enega od "ujetih" delim z vami.

Posedaš na robu mojih ustnic,
še vedno,
ko topiš drobne snežinke,
ki se lepijo name,
jaz pa se izgubljam vate,
tako močno in tako globoko
(verjetno zaradi tvojih oči),
da pozabljam dan in uro in letni čas
in se vse okoli mene ustavlja,
kot v počasnem posnetku filma,
ko postaja vse bolj napeto in
kar slišim tisto neverjetno glasbo orkestra v ozadju...

In potem se me dotakneš.
S poljubom.
S srcem.

Orkester pa še vedno nekje preigrava tisto simfonijo.