Le še eno (super) jutro :)

Zadnje dni me nekaj muči in slabše spim.
Sicer me je težko zbuditi, sedaj pa me zbudijo že tisti najbolj tihi zvoki. In danes sem bila budna ob 5:30. Sredi noči. Ob dobrih dneh se gre takrat šele spat. Nekaj minut sem se še trudila, da bi zaspala nazaj, pa sem kmalu obupala. Res se mi je zdelo brez smisla, da sem že pred sedmo zjutraj v pisarni (čeprav bi, glede na količino dela, bilo to povsem dobrodošlo). Si bom pač ogledala kakšno uro jutranjega programa na nacionalki... Počasi sem se odvlekla v kopalnico, se najprej pošteno ustrašila same sebe in nekaj trenutkov kasneje, nekje na poti iz kopalnice proti kuhinji zagledala tekaške hlače. Kot naročeno.
In potem sem doživela enega tistih trenutkov, ko se ti zdi, da si dobil najboljšo idejo na svetu in da je ne more prav nič premagati. Moj trenutek zmagoslavja ob tem občutku, je trajal zelo kratko, oziroma samo do takrat, ko sem pričela s tekom. Razsvetljenje, zakaj ne tečem zjutraj. Komaj sem se premikala in še moj power song mi ni kaj dosti pomagal, da bi se čim prej prignala do cruising speeda. Sprijaznjena z idejo, da bom tokrat tekla počasneje kot ponavadi, sem tudi glasbo prilagodila počasnejšemu tempu in se odklopila. V bistvu nisem imela česa odklopiti, ker moji možgani nekako ne delujejo preveč dobro cca 20 minut po tem, ko se zbudim. Še enkrat, sredi noči.
Torej; nekaj minut sem tekla kot bi se mi sanjalo. Čas se sploh ni nikamor premikal, kilometri pa tudi ne... se mi je zdelo, kot da se še metri valijo počasi kolikor le gre.
Ko je kri končno dosegla tudi možgane, se mi je vklopil tok misli. Včerajšnji pogovori. Današnje sanje. Občutki, ki so me celo popoldne morili. Ideje, ki so mi zvečer rojile po mislih in sem jih pozabila zapisati.
Dokončno me je odneslo razmišjanje o dajanju in prejemanju. In stavek "več daš, več dobiš" (kar ne sodi v trenutni kontekst daru, ampak je bila spodbuda za razmišljanje).
Z antropološkega in sociološkega vidika naj bi vedela vse o daru. Predvsem zaradi Mauss-a, Malinowskega, zaradi Trobriandcev... kula ring mi je jasen. V obliki, kot mi je bila predstavljena iz del prej omenjenih dveh.
Toda, kako dar oziroma ideja, da nekomu nekaj daš in dobiš zato nekaj v zameno, deluje v naši družbi?
Ljudje smo požrešni. Velikokrat bi si želeli imeti vse in ničesar dati. Vendar pozabljamo, da je bilo v to, da smo mi nekaj dobili, vloženega vsaj malo dela. Ne glede na to ali je "dar", ki smo ga prejeli obdarovalec ustvaril sam ali ga je mimogrede nekje kupil. Nekdo je ob tem mislil na nas. In se za nas potrudil.
Ljudje smo nehvaležni. Včasih pričakujemo od nekoga nekaj brez razloga. In včasih si usvarimo v glavi neko zgodbo, kaj bi morali dobiti, pa smo potem popolnoma razočarani, ko tega ne dobimo. Neupravičeno.
Ljudje smo čudaški. Za darovi se lahko skrivajo pričakovanja. Skrivnosti. Vprašanja. Dajemo z napačnim namenom. Lahko pa si le napačno interpretiramo dano.
Tako da; obdarovanje ni tako lahka in nedolžna zadeva, kot je videti na prvi pogled.
Vedno je pa lepo biti obdarovan. In vedno je lepo darilo tudi dati. Iskreno dajati. Zato, ker si želimo nekoga razveseliti. Ker želimo nekomu pomagati. In najlepše je dati takrat, ko ne pričakuješ v zameno popolnoma ničesar. Ko daješ nesebično.
In tukaj "več daš-več dobiš" vsekakor je tisto pravo. Ker dobiš, poleg vrnjenega daru, še čustveno reakcijo osebe, ki si jo obdaroval. In connection. Kot neke vrste kula ring - povezavo z obdarovancem.


In ko sem naslednjič preverila čas, sem ugotovila, da sem jutranjih 5 pretekla hitreje kot kdajkoli do sedaj. V zanosu toka misli. Z Elvisom v ozadju.
In poleg super počutja, sem dobila tudi nekatere odgovore. Ob zajtrku mi je uspelo ujeti tudi par minut programa nacionalke... tudi, če ne. Vse kar sem izvedela je, da imajo moški z bradami svoj poseben dan v Mokronogu. Resno?

Pa naj še kdo reče, da tek ni terapija. :)